Odprto pismo predsedniku vlade in predsedniku DZ

podpisnice in podpisniki tega pisma se čudimo – in nas je, živeče v Sloveniji, sram – ob predlogu novele zakona o tujcih, ki jo poleg nekaterih uglednih domačih in tujih pravnic in pravnikov problematizira tudi generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland in, kot so 18. januarja 2017 poročali mediji, celo zakonodajnopravna služba DZ. Na vaju kot predstavnika izvršne in zakonodajne oblasti se obračamo, ker smo prepričane/-i, da temeljna etična načela, z zlatim pravilom vred, da drugemu ne stori tega, kar ne želiš, da bi storili tebi, pri nas še niso povsem pozabljena.

Pregled kršitev mednarodnega prava in prava EU zaradi ukrepov iz predlaganih členov 10. a in 10. b zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o tujcih, ki jo je pripravil Amnesty International, so nas prepričala, da obstajajo pravni, politični in moralni argumenti, zaradi katerih je treba postopke v zvezi s sprejemanjem imenovane novele in njeno vsebino prilagoditi načelom demokratične in humane družbe, konkretno udejanjanju pravice do učinkovitega in poštenega azilnega postopka, pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nevračanja ter prepovedi kolektivnih izgonov in prisilnih vračanj. Z navedenim stališčem se pridružujemo številnim sporočilom iz nevladnih in strokovnih krogov ter odločno odklanjamo politično omalovaževanje njihovega in lastnega prispevka k javni diskusiji o noveli zakona o tujcih.

Ne prepričajo nas niti nedavne argumentacije z vrhov oblasti niti zadnji »omiljeni« predlog novele stranke SMC, saj razumejo varnost Slovenije predvsem kot vprašanje restriktivnih določil v zvezi s prezeblimi in eksistenčno še drugače ogroženimi ljudmi, med katerimi je veliko žensk in otrok. Pripravljene/-i pa smo podpreti kakovostne, demokratično tvorne zunanjepolitične poteze v okviru EU in medsosedskih državnih politik. Za nas rešitev ni v rezilni žici, sramotni zakonodaji in slepem pristajanju na uničevalne politične usmeritve. Kritiko posamičnih protibegunskih izgredov razumemo kot hipokritsko: kot da niso prav sistemsko napačne odločitve tisto, kar podžiga individualno izražanje sovraštva do ljudi v stiski, ki prihajajo od drugod. Še vedno upamo in si želimo, da Slovenija zmore kaj boljšega, ne da bi ob tem ogrožala lastno prebivalstvo. Tega ogrožajo druge zadeve države, ne pa begunci/-ke – predvsem neustrezno delo politike, tiste politike, ki je izgubila razsodnost in ne temelji na zavezanosti državi ter transparentnosti delovanja in poštenosti argumentiranja.

Sprašujemo se, kako se je nekdaj politično, kulturno, intelektualno, simbolno zanimiva in napredna država v manj kot treh desetletjih spremenila v to, proti čemur protestiramo tudi s tem pismom. Sram je socialno konstruirano čustvo, v katerem je najti sledi vezanosti na skupne vrednote. Apeliramo na vaju, preden sram izgine in nam preostaneta le še zaničevanje in bes.

Zvračati na begunce in begunke domnevne prihodnje grožnje, geostrateška preigravanja in varnostno histerijo je sprevrženost brez primere. Smer, ki se zastavlja, je zgolj ponovitev ukrepa z rezilno žico. Izkazal se je kot vsestransko neutemeljen, deluje zgolj kot sredstvo pospeševanja tesnobe in ideološkega deljenja prebivalstva. Želimo in zahtevamo boljšo, pogumnejšo in proaktivno begunsko politiko ter z njo utrjevanje demokratičnih in humanih vrednot.