In sta pokazala. Pri čemer sta se iz tistih 20 centimetrov snega izkopala z lahkoto in malce spominjala na teptalnik, ki zlahka premaguje še tako zasnežene strmine. Štirikolesni pogon je del športnih terencev z razlogom. Ne zgolj zaradi tistih dni, ko ceste pobeli sneg, temveč ker na splošno povečuje stabilnost na cesti in posledično varnost. Prav varnost pa je bila vodilo razvojnikov, zato ne čudi, da sta tako nemec kot španka teste EuroNCAP prestala z najvišjo oceno za varnost potnikov. Mnogi boste rekli, samoumevno, a so zadnji testi dokazali, da ni ravno tako. Je pa zato zemljanov, ki pravijo, da jim ni vseeno, in se pred nakupom pozanimajo tudi o varnosti, vse več. Ozaveščenost, ki veseli in opogumlja.
Dejstvo je, da tako tiguan kot ateca poosebljata najboljše iz sveta športnih terencev. Nič čudnega, ko pa gre za razred, ki v Evropi najhitreje raste. Testneža sta delovala kot zlati ribici, saj izpolnjujeta lastnikove želje, ne glede na to, kako zahtevne so. Ne verjamete? Moč se je na kolesa prenašala prek 7-stopenjskega samodejnega menjalnika (da bi imeli ročnega, si ne znamo predstavljati), pred katerim smo iz spoštovanja sneli klobuk, tako zelo hiter in natančen je, pa še z ušesoma za volanskim obročem mu lahko ukazujete. Hvalevreden je tudi radarski tempomat, ki deluje vse od hitrosti 0 km/h in od voznika zahteva le, da vrti volanski obroč, vse drugo (beri: zavira in pospešuje ob nastavljeni varnostni razdalji) počne sam. Izpostaviti pa smo želeli tudi električno pomična prtljažna vrata, pri čemer jih lahko odpremo tudi tako, da brcnemo pod odbijač. Vse skupaj pomeni, da si lastnik ne bo umazal rok, pomoč pa bodo še posebno cenile naše drage dame, saj so zadnja vrata zajetna in posledično težka.
Po Hellinovem pravilu naj bi bila verjetnost, da se vam rodijo dvojčki, 1:89. Omenjamo jih z razlogom. Poglejte ju, mar si nista neverjetno podobna? Pa še testneža je krasila ista barva – bela. Kar pa ne pomeni, da poosebljata nedolžnost. Bližje jima je povezava bele barve s popolnostjo, zaščito in učinkovitostjo. Podobnost ni naključna, saj prihajata iz istega hleva, kljub temu pa ju loči nekaj pomembnih razlik, ki so jih razvojniki naredili namenoma. Tiguan je daljši za 13 centimetrov (449:436), njegova zadnja klop je vzdolžno pomična, prtljažnik pa občutno večji (615:485 litrov). Zdi se logično, da tako nagovarja tiste, ki potrebujejo več prostora, to pa so v prvi vrsti družine. Če ne potrebujete toliko prostora (vedite pa, da ga je še vedno več kot dovolj) in vam je bližje športna nrav, se ateca kot naravna izbira ponuja sama po sebi. Je okretnejša in tudi športnejša, sploh v primeru, ko jo poganja najmočnejši 2-litrski dizel, ki je zadetek v črno, če se izrazimo kot ljubitelji pikada. Premore 190 iskrivih konjičev, ki komaj čakajo, da jih poženemo v dir. Zmogljivosti so za športnega terenca že kar impresivne (212 km/h, 7,5 s). Pri tiguanu enako zmogljivega motorja nismo izbrali z razlogom. Zdelo se nam je, da je družinskemu očetu bolj na roko pisan »vsega« 150-konjski. Seveda mora vzeti v zakup malce slabše zmogljivosti (200 km/h, 9,3 s), a to ne pomeni, da bo na cesti med počasnejšimi. Je pa bila zato povprečna poraba obeh motorjev (presenetljivo) do decilitra enaka (6,5 l), pri čemer tiguan zavoljo večje posode za gorivo zagotavlja občutno večjo avtonomijo (923:769 km).
Ob enaki opremi, v obeh primerih najvišje stopnje, bi pričakovali, da je tiguan zavoljo manj zmogljivega motorja cenejši, a je to račun brez krčmarja. Ateca namreč stane 35.818 evrov, tiguan pa 37.155. Cenovno politiko lahko razumemo tudi v smeri, da je Volkswagen kot znamka znotraj koncerna pozicioniran kot bolj prestižen od Seata. Prestiž pa seveda stane. In Slovenci, vsaj tako kaže statistika, še vedno bolj zaupajo nemški kot španski znamki, pa čeprav sta si vsaj tiguan in ateca tako zelo podobna, da si bolj skorajda ne bi mogla biti. Več pa v sklepu.
