»Kaj čakaš, Hamlet, kaj stojiš, to kupico vina spiti se bojiš?«
Hamlet s tresočima rokama dvigne dva keliha in s prav tako tresočim glasom začne opevati svoje duševne muke:
»Horacij zvesti, dandanes ni civilizacijska dilema 'Biti ali ne biti', ampak 'ta ali oni drugi teran spiti'.
Glej ga zlomka, Istrski na tem piše, in iskreno ti povem, nič drugačen ni kot ta drugi, iz kraške vinske hiše. A če javno to izrečem, Slovenci prekleli bodo ves moj rod, minister Židan pa bo rekel, naj si takoj izkopljem grob.
Od terana zdaj odvisna je usoda naše domovine, če napačnega spijem in pohvalim, ne rešim glave izpod giljotine.
Tudi tista kranjska klobasa zelo me mika, a kaj, ko ne vem, al' iz Zagreba je al' iz Podutika. Če prisluhnem srcu, potem moram reči, da obe mi gresta brez težav v slast, a če po nasvet razuma moram seči, se zavem, da slovensko zdaj rešujem čast.
S tem, Horacij, še ni konec domoljubne bolečine. Toplo varaždinsko zelje vabi in cedijo se mi sline. A verjemi, da vsak tek me mine in strahotni srd me grize, ko Hrvate slišim govoriti, da to zelje z mize last je njihove države, čeprav stoletja raste na poljih okrog naše Drave.
Težko prenesem, ko Hrvati lastijo zeljnate si glave, medtem ko naš kmet hlipa in solze briše si v rokave.
Naj tam na južni meji zberem mogočno vojsko in Hrvatom pošljem jasno sporočilo, da kdor ukradel nam bo klobaso kranjsko, ne bo se dobro mu godilo?
Ali morda raje uberem strahopetno pot razuma in se grem tožarit v bruseljske sobane? Ploskala mi bo vsa Evropa, tu ni suma, a Slovenci vame bodo metali banane.
Jorik, duh mojega očeta, mi sporoča, da sprava tu več ni mogoča. Zato, Horacij, takoj ministru Karlu javi, naj po zdravi pameti sankcije pripravi, ki Hrvate dolgo bodo pekle in bolele, da priskutimo klobase jim, teran in zelje.
Prodali že smo zemljo in fabrike, prodali gradove in dragocene slike, a zdaj naj naše zelje, vino in klobase dobijo sovražne nam lastnike?Ne bratje, če že damo nekaj nase, potem Hrvatom tečnim za piškave njih kunelahko prodamo naše politike in tajkune.
Če zdaj se družno ne postavimo dobrotam v bran, ki nam jih domovina naša je dala, nas bo na veke pred prihodnjimi rodovi sram in dežela naša majhna bo ostala mala!«
Hamlet dvigne kelih s teranom kraškim, ga spije in vzhičeno zavpije: »V boj, v boj, za teran svoj!« Zastor pade, publika v deliriju zapoje Slovenija, od kod lepote tvoje in Hamlet, slovenske matere sin.
