To je klasična situacija v Sloveniji, ki se ponovi ob vsakem cikličnem obratu v gospodarski aktivnosti, tako sedaj kot v preteklosti. V dobrih časih gospodarske rasti je praviloma prihajalo do razbremenitev stroškov podjetij z zniževanjem stopenj socialnih prispevkov (1996) in do znižanja obdavčitve kapitala ter do večjih investicijskih davčnih olajšav (2005–2007). V času upadanja gospodarske rasti in krize so se povečali minimalni dohodki zaposlenih, zmanjšali socialni programi in povečale davčne obremenitve na potrošnjo (2010, 2012, 2013). Izkušnje kažejo, da je, tako v dobrih kot v slabih časih, ekonomska politika pogosto delovala prociklično, saj je dodatno spodbujala gospodarsko rast, ko je že bila pregreta, ali jo nepotrebno zavirala, ko je bila ohlajena.
Situacija ob prehodu v leto 2017 je zato zanimiva predvsem zaradi dveh razlogov. Najprej, ker moramo pravilno oceniti, ali je tekoče oživljanje gospodarske rasti že takšno, da nas vrača na njeno trendno rast v času pred krizo. Poleg tega je treba ugotoviti, kateri faktorji prispevajo k njenemu oživljanju, saj je od tega odvisno, kako se lahko oblikuje razdelitev narodnega dohodka. Gospodarska rast, ki temelji predvsem na rasti neto izvoza, je namreč zelo občutljiva na dejavnike rasti produktivnosti in konkurenčnosti podjetij.
Wikipedija definira okrevanje gospodarstva kot nenormalno visoko raven rasti BDP, zaposlenosti in dobičkov, ko gospodarstvo doseže in preseže najvišjo raven produkta in zaposlenosti pred krizo. Bistveno je torej, da so stopnje rasti BDP višje kot pred krizo, če želimo doseči in preseči raven BDP na prebivalca v dobrih časih. Tako definirano okrevanje gospodarske rasti opozarja, da v Sloveniji še nismo dosegli cilja in da torej potrebujemo še nekaj let nadpovprečnih stopenj rasti BDP v primerjavi z obdobjem pred krizo. Če navedenega ne upoštevamo, lahko predvidevamo, da bo trendna rast BDP v bodoče nižja, kot je bila pred krizo, oziroma potencialna rast bo nižja, kot je bila prej. To pa bi pomenilo, da država pristaja na koncept nižje rasti produktivnosti in relativno nižji standard prebivalstva.
Drugi pomemben dejavnik, ki vpliva na ekonomsko politiko, je zatečena struktura rasti BDP, kjer je do sedaj prevladoval vpliv rasti neto izvoza, manj pa osebna in investicijska potrošnja. Za vzdržno dinamično rast je nujna oživitev osebne potrošnje, predvsem za trajne dobrine in okrepitev podjetniških investicij v strojno opremo in gradbene projekte. Prevladujoč vpliv izvoza na rast BDP povzroča, da se pomemben del doma ustvarjenega BDP zaustavi v terjatvah do tujine kot plačilno bilančni presežek in torej kot dohodek ni neposredno razpoložljiv za porabo v državi. To je vplivalo na negativen vtis v tistem delu javnosti, ki meni, da vlada ne želi razdeliti povečanega dohodka med zaposlene, upokojence in mlade.
Torej, struktura gospodarske rasti pomembno vpliva na možnosti delitvene politike in je zato to dejstvo treba upoštevati pri načrtovanju ekonomske politike v bodoče. Značilnosti dosedanjega okrevanja gospodarske rasti, zunanje okoliščine, predvsem predvidena »trumponomika« in posledično negotove razmere na evropskem trgu državnih dolgov, nas opozarjajo na previdnost v oblikovanju pokrizne ekonomske politike v Sloveniji.
Omejitve ekonomske politike so tako posledica narave gospodarske rasti kot tudi nasprotnih interesov gospodarstva in sindikatov, kako »unovčiti« ponoven gospodarski zagon. Kratkoročna dinamika in struktura rasti ne omogočata prehitrega zapiranja vrzeli v razpoložljivih dohodkih prebivalstva, a sta gotovo zadostni, da preprečita nadaljevanje socialnega razslojevanja z usmerjenimi selektivnimi ukrepi socialne politike. Enako velja za plače zaposlenih, kjer je osnovno merilo rasti rast produktivnosti v podjetjih in posredno tudi v javnem sektorju.
Na drugi strani so zahteve gospodarstva za zmanjšanje obremenitev dela pričakovane, a v preteklosti niso dale pričakovanega rezultata v povečani produktivnosti in boljši konkurenčnosti. Tudi splošno zniževanje davkov ni nujno uspešna pot za višjo gospodarsko rast, saj je bistveno, ali se financira z novim zadolževanjem ali z zmanjšanjem porabe glede na dejansko gospodarsko situacijo. Upravičene pa so zahteve za zmanjšanje birokratskih ovir v davčnem sistemu in v prostorski zakonodaji ter za večje javne investicije v znanje in napredne tehnologije, kjer profitni motiv zaradi tržnih omejitev slabo deluje.
Napačna ocena možnosti, ki jih daje ponovna gospodarska rast, bi lahko v negotovih mednarodnih razmerah kaj hitro izčrpala začetni gospodarski zagon. Zato je še bolj kot v preteklosti pomemben dobro organiziran socialni dialog za realizacijo temeljnih dogovorov o spodbudah za vzdržno gospodarsko rast in bolj enakomerno razdelitev razpoložljivega družbenega dohodka. Modernizacija socialnega dialoga je morda celo najbolj koristna strukturna reforma, poleg zdravstvene reforme, ki jo je treba izvesti v Sloveniji v letošnjem letu.
