V UKC Maribor so dali odpoved kar štirje urologi, v Ljubljani pa ljudje na urološka zdravljenja še naprej čakajo v nedogled. Bolniki imajo hude težave pri odločitvah, kam po pomoč.
V Ljubljani bolniki kljub lanskemu programu za skrajševanje čakalnih dob še vedno čakajo več kot deset mesecev na operacijo raka prostate. Čakalne dobe ostajajo tako dolge kot lani spomladi, ko so v največji bolnišnici razmišljali o pošiljanju bolnikov v tujino. Lanski dodatni program operacij so sicer opravili, so pojasnili včeraj, a k njim prihaja vse več pacientov z urološkimi raki iz vse Slovenije. Tudi drugi urološki oddelki imajo premalo zaposlenih glede na potrebe bolnikov, so spomnili.
Najbolj akuten požar na urologiji ta čas gasijo v UKC Maribor. Prejšnji mesec je vršilcu dolžnosti direktorja Janezu Lavretu svoje odpovedi vročil praktično celoten zdravniški kolektiv v tej stroki. Njihov protestni odhod iz UKC Maribor je posledica nevzdržnih medčloveških odnosov s predstojnikom oddelka Dejanom Bratušem. »Ne čutim se krivega za to, da sodelavci odhajajo,« odgovarja Bratuš, ki je sicer že poleti podal odstopno izjavo. Ker pa ga je strokovna direktorica Darja Arko zatem zaščitila in ocenila, da njegova zamenjava ni potrebna, je od svojega odstopa odstopil. Tega pa štirje specialisti, ki so Bratuša prijavili tudi zaradi mobinga, niso bili pripravljeni požreti in se zato z 18. februarjem poslavljajo iz mariborskega UKC. S tem sledijo trem kolegom, ki so mariborsko urologijo zapustili v preteklem letu.
»Za domnevni mobing sem izvedela šele novembra, ko sem se prvič sestala z zdravniki in poslušala njihove očitke in probleme,« je včeraj trdila Arkova. Po pogovoru z urologi in z njihovim predstojnikom je podprla slednjega. Ocenila je, da zdravniki nimajo dokazov za svoje očitke in da ni utemeljenih razlogov za zamenjavo njihovega nadrejenega. »Gre za komunikacijske probleme, predstojnik pač mora organizirati delo. In če kdaj ukaže zdravniku, da mora po dežurstvu delati še v ambulanti, to ni mobing,« je dejala.
Za zdaj so v UKC Maribor reaktivirali dva upokojena zdravnika, ki bosta delala v ambulanti. Že pred eskalacijo spora so se dogovorili za prihod specialista iz Slovenj Gradca, ekipo pa bosta popolnila še en mlad zdravnik in nekdanji sodelavec, ki je UKC Maribor zapustil lani, ker mu tedanji generalni direktor Gregor Pivec ni dal soglasja za 20-odstotno delo v drugem zdravstvenem zavodu.
Predstojnik o krasnih razmerah
»V tem trenutku so razmere krasne,« je včeraj trdil Bratuš, ki je prepričan, da bo tudi v bodoče – z nezadovoljnimi kolegi ali brez njih – zmogel organizirati zdravniško oskrbo na oddelku. Tam je sicer sistematiziranih devet specialističnih delovnih mest. Za posege na testisu in semenovodu je bila novembra pričakovana čakalna doba 243 dni, je poročal časnik Večer.
Urologi so se za skupinski odhod – poleg domnevnega ponižujočega odnosa predstojnika – odločili tudi zato, ker si niso mogli izbirati svojih pacientov. Zato se slednjim redno dogaja, da jih je v ambulanti pregledal en specialist, operiral pa drugi. Arkova v tem ne vidi nič spornega.
V vodstvu UKC Maribor še vedno upajo, da si bodo zdravniki premislili. Včeraj so se znova sestali z Lavretom in Bratušem. Koga bo podprl Lavre – urologe ali njihovega predstojnika –, naj bi se odločil v prihodnjih dneh. »Če grem jaz, verjetno ostanejo,« je to komentiral Bratuš, ki pa svojega položaja prostovoljno ne namerava izprazniti. Zaradi kroničnih kadrovskih težav in zapletov prav tako ne namerava oditi Arkova. »Veliko je problemov v hiši,« ugotavlja. »Da bi zaradi vsakega požara odstopila, bi bilo neodgovorno. Nenazadnje se na zadnji razpis za strokovnega direktorja ni prijavil nihče drug razen mene.«
Bolniki o težavah na državni ravni
Predsednika Društva uroloških bolnikov Slovenije Franca Hočevarja sta prav včeraj klicala dva urološka bolnika, ki sta se ob dolgih čakalnih dobah spraševala, kam naj se odpravita na zdravljenje.
Zdravstveno stanje čakajočih uroloških bolnikov bi morali pristojni preveriti po vsej državi, meni Hočevar, ki dodaja, da bi se morali težav mariborskega, ljubljanskega in drugih uroloških oddelkov lotiti istočasno. V njihovo reševanje bi se moralo vključiti ministrstvo za zdravje, zgledovali pa bi se lahko po revmatologiji, kjer so lani že uspešno krajšali čakalne dobe.
Tudi v tem primeru je šlo za stroko, v kateri dela premalo zdravnikov, hkrati pa je bila v Sloveniji dolgo zapostavljena, je spomnil Hočevar. »Težave se da reševati tudi z organizacijskimi prijemi. A le tako, da ne bo vsak oddelek gledal le na svojo malho in svoj program zdravljenj.«
