Nataša Matjašec Rošker kot Medeja je za začetek »ženska, ki nosi hlače«, četudi prekrite z nedolžno belo, že skoraj poročno obleko, kar je tako rekoč tudi eden redkih odtenkov, ki ohranja njene (družbeno določene) ženske atribute. Ta Medeja je ne samo mestoma, ampak nenehno vzkipljiva, eksplozivna, cinična, neposredna, s strupenim pogledom, togotna v svoji nesreči. Tudi kadar jo za hip prevzamejo čustva (in se s tem približa vzgibom nežnejšega spola, kot se rado reče), ostaja v tem dostojanstvena in bojevniška. V igralkini nepopustljivi izvedbi pa se obenem ves čas sluti nekakšna vseprežemajoča odsotnost, ki se vanjo steka iz več tokov: zaradi širše družbene nesprejetosti, ljubezenskega izdajstva moža Jazona in boleče osamljenosti v nezmožnosti najti enako mislečega. To so vsebinski impulzi, drugi so metodološki. Frljićeva režija se namreč v svojem jedru spogleduje z gledališčem kot medijem »igra(čka)nja«, ob tem pa so v uprizoritvi ves čas navzoči zametki antičnih slik, predvsem v uvodni reviji grimas s pridušenimi zvoki, ki spominjajo na emblem antičnih gledaliških mask, in v sklepni mitološki likovni kompoziciji zlatih run.
Kljub surovosti, tezni emancipatornosti in radikalnim stališčem dramaturgija predstave niti za hip ne pozabi in se ne spreneveda, da smo (samo) v gledališču in da bo treba za miselne preskoke v realnosti počakati in pretrpeti še marsikaj. To pa še ne pomeni, da odrski dogodek samega sebe ne dojema krvavo zares, nemara prav zato, ker na prizorišču poudarja lažno kri; vsakršna ponarejenost je namreč alarm, da nas zbudi in zveže s stvarnostjo danega sporočila. Vzdušje, ki prežema predstavo, je silno nenavadno. Zaradi celostno usklajene (ansambelske) igre, stilizirane koreografije, vizualne in zvočne sugestivnosti ter vabljive, estetske in situacijsko pripravne scenografije Igorja Pauške (ki vseeno ne zaide v patetiko ali ilustrativnost) nas zmore potegniti vase, hkrati pa pod vsem brez prestanka brbota nekakšno nelagodje. Praznina, hlad, temačnost. Ta tako imenovana nedoslednost ves čas moti, izmika ugodje v opazovanju, tudi zaradi premetanosti posameznih prizorov, ki želi še toliko bolj izostriti Medejino optiko in jo napraviti dominantno. Nekaj dominantnosti še vedno ostaja v Jazonu, Branko Jordan ga utelesi s poudarjeno govorno ekspresivnostjo, vsaka njegova replika je težka kot svinec in sporočilo sunkovito, vse pa je samo neuspela obramba.
Kljub vsemu je Medeja hujši strateg od njega – to pot poleg svojih otrok in lepe mlade tekmice s hladnokrvnostjo ubije kar vse moške like. Za Medejin izstop iz utesnjene črnine Korinta je potreben rdeči rez (kolektivni pomor) in šele nato jo čaka svoboden, svetal horizont (pobeg s Helijevem vozom). Ta troslojni kolorit se vije skozi celostno naracijo postavitve, ki stavi na popolno enakovrednost vsebine, atmosfere in estetike.
V redu, gledališče res ne more spremeniti sveta, lahko pa zato sebe. Zakoreninjeni patriarhalni principi delovanja in mišljenja znotraj slovenskega gledališča so prvi na spisku. Naj beseda (predstava) meso (realnost) postane.
