V Sloveniji in še kateri izmed nekdanjih socialističnih dežel, ki so se »rešile« v kapitalizem, bi seveda imeli ločeno mnenje. Sklicevanje na socializem bi v najboljšem primeru veljalo za nostalgijo. Nostalgija pa res ni kakšna alternativa. Čeprav bi tako v Sloveniji kot kateri izmed nekdanjih socialističnih držav verjetno znali prisluhniti trditvi nemškega filozofa in sociologa Axla Honnetha, da še nikoli ni bilo toliko ljudi kot danes »ogorčenih nad družbenimi in političnimi posledicami nebrzdane tržne ekonomije«, hkrati pa nihče nima niti napol jasne predstave o tem, »kam naj bi vodilo načrtno spreminjanje obstoječega«. Vse se zdi tako, kot da si naraščajoče nelagodje ne zmore zamisliti družbenega stanja onkraj kapitalizma. Honneth si je prizadeval prebiti to blokado političnega mišljenja in je napisal knjigo z naslovom Ideja socializma. Res gre »samo« za idejo, ne pa za poskus vplivanja na aktualno politično dogajanje, namreč za idejo o tem, kako naj bi »hotenje prvih socialistov še enkrat preoblikovali tako, da bi ponovno postalo vir političnih usmeritev«.
Honneth torej seže k izviru, do prenovljene ideje socializma se poskuša dokopati prek kritike njegovih zgodovinskih začetnikov, od Roberta Owna in Charlesa Fouriera do Saint-Simona in Proudhona, h katerim prišteje še Marxa. A bolj kot ta kritika, ki je sicer izčrpna in temeljita, nas tu zanima, kakšna je Honnethova »ideja socializma« Sam jo imenuje eksperimentiranje. Oglejmo si to na nekem primeru. Če naj bo socialistična ideja vredna svojega atributa, pač ne more pristati na kapitalistični absolutizem tržnega gospodarstva, marveč mora odpreti možnosti za alternativne načine gospodarstva. Nasproti svobodnotržni obliki Honneth predlaga dve alternativni: »združenje svobodnih producentov« in državno reguliranje gospodarstva. Kar pa še ne pomeni, da naj bi socializem poskušal uveljaviti katero od alternativnih oblik. Prenovljeni socializem, pravi Honneth, mora praktičnim eksperimentom prepustiti odgovor na vprašanje, katera od treh oblik, torej tudi svobodnotržna, »bi lahko bila najprimernejša za realizacijo družbene svobode«. Toda ena od teh oblik sploh ni toliko eksperimentalna, kot je dejanska. Honnethov socializem bi enako eksperimentiral glede zasebne lastnine, se pravi, omahoval med ohranitvijo obstoječih lastninskih form in poskusom njihove »načrtne marginalizacije«.
Poleg eksperimentiranja je drugo vodilo prenovljenega socializma »pojem družbene svobode«, to pa pomeni »osvobajanje od komunikacijskih ovir in odvisnosti« ter vključevanje zapostavljenih in deprivilegiranih v družbo. A če naj bi bili vsi vključeni v družbo, kakor koli je že strukturirana, potem bi to lahko pomenilo tudi vključevanje na izkoriščevalski trg dela. Skratka: takšna ideja prenovljenega socializma ne obuja ravno strašila alternative.
Skoraj hkrati z Idejo socializma pa smo v knjižni obliki dobili tudi »trdo« varianto socializma, ki jo Rastko Močnik uvaja z geslom: »Prihodnost človeštva bo socializem ali pa je ne bo.« Ker današnja akumulacija kapitalizma grozi z uničenjem planeta. To varianto prinašata spisa Ernesta Mandela Prehod v socializem in Leva Trockega Program prehoda. Oba kritično obravnavata zgodovinski formi, ki sta socialistično stvar zavozili, sovjetski in jugoslovanski socializem. Slednji je bil po Mandelu sicer še najbolj obetaven, toda tisto, kar še najbolj spominja na kakšno socialistično alternativo, najdemo v Mandelovem spisu iz leta 1995, v katerem dopolnjuje Program prehoda Trockega. Naj navedem le nekaj njegovih točk: zmanjšati delovni teden na 30 ur; razredni boj postaviti proti korporacijski praksi outsourcinga; nobenega zmanjševanja družbenih proračunov za izobraževanje, zdravstvo itn.; odpis dolgov manj razvitih dežel; obramba pravice žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok… Če je to socialistična alternativa, se ta niti v Sloveniji ne bi več zdela nostalgična.
