Obamovih osem let – in njihova dediščina

10. »No-drama Obama«

Od afere Watergate naprej, ki je leta 1974 s položaja odnesla Richarda Nixona, so se ameriški predsedniki redno zapletali v odmevne politične škandale. Stranskih posledic Watergatea je bilo več – sprejem stroge etične zakonodaje, razcvet preiskovalnega novinarstva, naraščajoče nezaupanje sedme sile do politikov, vse to pa je ustvarilo spremenjeno okolje, ki so ga predsedniki podcenjevali ali ga niso hoteli razumeti in so zato plačevali visoko ceno. Nekateri so pogrnili zares spektakularno: Bill Clinton, ki bi zaradi afere Lewinsky skorajda odletel s položaja, George W. Bush z zlaganim preludijem v iraško vojno, Ronald Reagan z afero Iran-Contra. Večje afere so najedle predsedovanja prav vseh Nixonovih naslednikov – razen Obame. V osmih letih niti enega zapomljivega škandala. Politični svetovalec David Axelrod je med predsedniško kampanjo leta 2008 skoval izraz »No-drama Obama«, s katerim je povzel njegovo previdnost in nenaklonjenost dramatičnosti. Sodba o tem, ali so bile te značajske poteze koristne ali pa so Obamovi politiki odvzele nekaj nujne drznosti in tveganja, se bo še pisala. A dejstvo, da je Obama v razmerah izredno zaostrenega političnega konflikta med demokrati in republikanci ter neumorne preže medijev dva mandata prekrmaril brez večjega škandaloznega viharja, gre zabeležiti kot eno od posebnosti njegovega predsedovanja. Kako velika je – to njegov naslednik dokazuje iz dneva v dan, pa sploh še ni prišel do Bele hiše.

9. »Ne morem mimo tega, da omenim precejšnjo polemiko, ki jo je sprožila vaša velikodušna odločitev.«

Na kredit lahko dobite avto, stanovanje, posojilo ali celo pohištvo in televizijo, do 9. oktobra 2009 pa ni bilo znano, da je mogoče dobiti tudi Nobelovo nagrado za mir. Še sam Obama se je z zgornjim citatom pošalil na račun Nobelovega odbora, ko mu je vsega devet mesecev po začetku vodenja države podelil nagrado zaradi »izrednih naporov za krepitev mednarodne diplomacije in sodelovanja med ljudstvi«, poseben poudarek pa je dal njegovi viziji sveta brez jedrskega orožja. A kot se s krediti zna zgoditi – niso vedno do konca poplačani.

Vzemimo samo primer jedrskega razoroževanja, ki ga je Nobelov odbor sam izpostavil: na Obamovo pobudo so res potekali štirje svetovni vrhi o jedrskih vprašanjih, ki pa so se vrteli okrog vprašanj varovanja jedrskega materiala in preprečevanja jedrskega terorizma. Obama je na njih sicer jedrsko razorožitev razglasil za svoj ideal, a v isti sapi povedal, da bo še dolgo neuresničljiv. In potem doma ukazal popolno modernizacijo celotne ameriške jedrske triade, ki bo v dvajsetih letih stala štiristo milijard dolarjev.

Velja se ustaviti še pri kakšnem elementu Obamove zunanje politike in tozadevne dediščine. Denimo pri govoru z naslovom Nov začetek, ki ga je imel v Kairu junija 2009, ko je dal obljubo o drugačnih odnosih z muslimanskim svetom, ki pa so butnili v realnost takoj ob arabski pomladi, kjer je politični pragmatizem hitro premagal ideale, ironično tudi v samem Egiptu. Obamovo zunanjo politiko so morda najlepše opisali v reviji New Yorker: če je bila Busheva zunanja politika reakcija na napade 11. septembra, je bila Obamova zunanja politika reakcija na Bushevo reakcijo. Biti drugačen od predhodnika je bila njegova rdeča nit in včasih je uspelo (denimo pri sklenitvi globalnega podnebnega sporazuma), a pogosteje je ostalo pri sporočilu brez oprijemljive vsebine. Kar so spoznali tudi nekateri člani Nobelovega odbora – Geir Lundestad je predlani javno obžaloval, da so Obamo nagradili, rekoč, da ni izpolnil pričakovanj. A kar je dano, je v zlato jamo zakopano, in Obama bo za vselej ostal prejemnik najbolj izstopajoče svetovne nagrade za mir.

8. »Nismo v globalni vojni proti… terorizmu ali proti religiji – islamu.«

Tako je rekel Obama v govoru maja 2010 in potem je šla vojna proti terorizmu v pozabo. Natančneje, v pozabo je šla uporaba termina »vojna proti terorizmu«, operacije pa so se nadaljevale, nekatere še stopnjevale, posebej napadi z brezpilotnimi letali, ki so pod Obamovimi ukazi samo v Pakistanu po neodvisnih ocenah ubili od 420 do 1000 civilistov. Obama je tudi kot prvi izdal ukaz za uboj ameriškega državljana z napadom z brezpilotnim letalom – predavatelj islama Anvar Avlaki je bil ubit septembra 2011 v Jemnu. V asimetričnem spopadu, ki se mu več ne reče vojna, je Obama prepovedal zasliševalske metode, ki veljajo za mučenje, a preprečil kazenski pregon tistih, ki so to počeli pod Bushem.

Obljubil je, da bo zaprl Guantanamo, ker da teroristom služi za novačenje, a kljub poskusom ob koncu njegovega mandata v zaporu ostaja štirideset oseb. Vrhunec njegovega boja proti terorizmu in eden vrhuncev predsedovanja se je zgodil 2. maja 2011, ko so ameriške specialne enote v pakistanskem Abbottabadu ubile Osamo bin Ladna, vodjo Al Kaide. V protiterorističnem boju z njeno naslednico, Islamsko državo, je bilo uspeha precej manj.

7. »Za seboj so pustili kaos.«

S temi preprostimi besedami je iraški vladni uslužbenec Abas Džaber 18. decembra 2011 komentiral stanje v državi ob odhodu zadnjega ameriškega vojaka iz Iraka. Obama je z umikom izpolnil eno svojih velikih predvolilnih obljub in dejal, da je »po devetih letih ameriške vojne v Iraku konec«. Nekoliko se je zmotil, kajti kmalu je začel manjše enote pošiljati nazaj, proti novemu sovražniku, Islamski državi. Irak pa je potem v času Obame (p)ostal del popolne bližnjevzhodne nevihte, kjer so se zmešale vojne v Siriji, Iraku, Libiji, Jemnu, posledice ukradene arabske pomladi, savdsko-iransko rivalstvo, rusko-turški vzpon, Islamska država… Kaos je postal tako silovit, da se je Obama naenkrat spomnil, da se je o vsem glede umika iz Iraka v zadnjih vzdihljajih svojega predsedovanja pravzaprav dogovoril že Bush.

6. »Vsakega Američana bi morala skrbeti ruska dejanja.«

Se še spomnite leta 2009 in Obamovih obljub o resetiranju odnosov z Rusijo? Lahko bi rekli, da mu je uspelo, le v obratno smer od načrtovane. In vsaj do neke mere je tako zaradi podcenjevanja. Še leta 2012 so Obama, Hillary Clinton, John Kerry in podpredsednik Joe Biden zasmehovali republikanskega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja, ko je med predvolilno kampanjo trdil, da je Rusija največjega grožnja Ameriki. Danes, ko obe državi na vzhodu Evrope spet kopičita orožje, premlevata krepitev jedrskega arzenala, se medsebojno obtožujeta za vmešavanje v volitve ter stojita na nasprotnih bregovih v Siriji in Ukrajini, ni nikomur več do smeha (kot priča tudi zgornji Obamov citat). Njegovo resetiranje odnosov se je končalo še slabše od Bushevega pogleda v Putinovo dušo, odnosi so na novi rekordno nizki ravni od konca hladne vojne naprej. Še več, Rusija je postala del sil(nic), ki dejavno spreminjajo globalna razmerja, ZDA pod Obamo pa se v tem procesu niso znašle najbolje.

5. »Ko so ZDA leta 1961 zaprle veleposlaništvo, si verjetno nihče ni mislil, da bo do njegovega ponovnega odprtja minilo pol stoletja.«

Mogočne Združene države so imele svojega najbližjega in skorajda največjega sovražnika desetletja dolgo le 144 kilometrov stran, na karibskem otoku velikosti Bolgarije. Že pred dvajsetimi leti so normalizirale odnose s komunističnim Vietnamom, na veliko poslovale s Kitajsko in podpirale nedemokratične režime tipa Savdska Arabija, Kuba pa je ostajala pod embargom. Veliko vlogo je pri tem odigrala kubanska imigracije, ki je bila izpričano proti vzpostavljanju diplomatskih stikov. Toda to nasprotovanje se je začelo rahljati, potomci kubanskih priseljencev so manj kljubovalni in tudi zato sta po posredovanju papeža Frančiška Obama in Raul Castro 17. decembra 2014 lahko razglasila novo obdobje odnosov med državama, ki je višek doseglo marca lani z Obamovim obiskom Kube. Obama je tako izpolnil eno svojih obljub, in to brez prevelikega političnega tveganja, saj se je emocionalni naboj glede vprašanja Kube v ZDA že dodobra izpraznil.

4. »Kritikom sem večkrat rekel: prinesite mi boljši sporazum, ki bo realno uresničljiv. Nikoli se mi ni nihče oglasil nazaj.«

To so bile besede, s katerimi je Obama branil enega posebej aktualnih dosežkov svojega predsedovanja, jedrski sporazum z Iranom. Če smo prej zapisali, da je Obami morda manjkalo politične drznosti, potem lahko iranski sporazum postavimo na skrajno zgornjo mejo, do katere je z njo segel. Sporazum bo namreč moral šele prestati test časa, ki bo pokazal, ali je imel prav Obama, ki trdi, da so z njim Iranu na najbolj učinkovit način preprečili izdelavo jedrske bombe, ali pa imajo prav kritiki, ki trdijo, da Iranu omogoča natančno to, obenem pa mu odpira vrata na svetovni trg.

Sporazum ima za ZDA dodaten pomen, saj je pomenil odmik od zastrupljenih odnosov z Iranom, ki so se vlekli od revolucije naprej; pravzaprav odnosov sploh ni bilo. Prinesel pa je tudi širše zunanjepolitične posledice, saj je bil sprejet kljub izrecnemu nasprotovanju ameriških zaveznikov Izraela in Savdske Arabije. Največje vprašanje je, ali bo sporazum preživel, ali pa ga bo Obamov naslednik razveljavil, kot napoveduje. Kar pa bi bilo morda zgolj enostransko dejanje – noben od preostalih šestih podpisnikov ne kaže pretirane zavzetosti za takšen korak.

3. »V najbogatejši državi na svetu ne bi smel nihče bankrotirati samo zato, ker je zbolel.«

Zaradi strankarske in politične razklanosti v Washingtonu so ameriški predsedniki dandanes lahko sila veseli, če v svojem mandatu skozi kongres spravijo vsaj en res odmeven kos zakonodaje. Obami je to uspelo z zakonom, ki si ga je najbolj želel – z zdravstveno reformo ali, bolje rečeno, reformo zdravstvenega zavarovanja, znano kot Obamacare. Z njo je ameriški zdravstveni sistem dočakal največje spremembe v 45 letih, demokrati pa so dosegli cilj, po katerem so hrepenele mnoge veličine v njihovi stranki s Tedom Kennedyjem na čelu.

Zgornji citat pripada Obami ob sprejemu reforme marca 2010. Z njo so odpravili prakse zavarovalnic, da lahko odrečejo sklenitev zavarovanja vsakemu, ki ima obstoječo zdravstveno težavo, ali da zaradi drobnega tiska prekinejo polico takrat, ko je treba plačati zdravljenje. Število zavarovanih Američanov se je po sprejemu reforme povečalo za 23 milijonov (tudi zato, ker vlada po novem finančno kaznuje tiste, ki niso zavarovani), 29 milijonov je še vedno brez. Kritiki in zagovorniki reforme se strinjajo, da ni popolna, a imajo zelo različne rešitve. Demokrati bi jo postopno izpopolnjevali, republikanci pa jo želijo že od prvega dne ukiniti in so v teh dneh v kongresu naredili prve korake v to smer.

2. »Vedeli smo, da je položaj slab. Nismo pa se zavedali, kako zelo katastrofalen je.«

Eden najbolj prelomnih trenutkov za Obamovo predsedovanje se je zgodil štiri mesece, preden se je sploh vselil v Belo hišo. Propad investicijske banke Lehman Brothers septembra 2008 se šteje za neuraden začetek največje svetovne gospodarske krize v zadnjih osemdesetih letih. Obamov politični program je z njo nenadoma dobil novo najpomembnejšo točko, nihče pa ni prav vedel, kako jo zgrabiti za roge. Za ekonomski vihar takšnih razsežnosti ni nobenega učbenika, so takrat dejali v novi ameriški administraciji.

Obama se je reševanja ekonomije lotil drugače kot Evropa pod nemško taktirko – s takojšnjim 800 milijard dolarjev vrednim državnim programom za spodbujanje zaposlovanja in potrošnje ter, za ZDA nenavadno, z državnim intervencionizmom, s katerim je med drugim rešil avtomobilsko industrijo in banke, vključno z osovraženim Wall Streetom. A ukrepi, pri katerih so imele velikansko vlogo zvezne rezerve (centralna banka), so očitno delovali in leta 2015 je Obama v nagovoru naciji lahko razglasil, da je kriza končana, ne da bi bil deležen resnih ugovorov, država pa beleži najdaljše neprekinjeno obdobje rasti zaposlovanja v zgodovini.

Stranskih učinkov sicer ne manjka, na čelu z javnim dolgom, ki se je s 76 povzpel na več kot 100 odstotkov BDP, in opozorili pred novim finančnim balonom. Predvsem pa povprečnega Američana tare še vedno naraščajoč razkorak med bogatimi in vsemi ostalimi, kar je tlakovalo pot tudi Trumpovi zmagi. Pa vendar – Obama zapušča gospodarstvo v neprimerljivo boljšem stanju, kot ga je dobil, ukrepi, s katerimi je reševal ameriško in posledično svetovno gospodarstvo, pa so pomagali spisati učbenik, ki ga prej bi bilo.

1. »Dočakali smo dokončno priznanje belopoltih Američanov, da so temnopolti Američani res Američani in da si zaslužijo enake pravice kot belci, vključno s tem, da zasedejo najvišji položaj v državi.«

Tako je ob Obamovi prisegi 20. januarja 2009 razmišljal Percy Hintzen, profesor afriškoameriških študij na univerzi Berkeley. Morda se ne zdi prav, da se na vrhu seznama pomembnih reči Obamovega predsedovanja znajde vsem znano dejstvo, da je temnopolt – ne nazadnje to nič ne pove o tem, kaj je kot predsednik počel, pač pa le to, da je v ugodnem zgodovinskem trenutku kot prvi Afroameričan izpeljal uspešno volilno kampanjo. A kakorkoli obračamo, ključen atribut Obamovega predsedovanja je barva kože. Izvolitev temnopoltega predsednika je bila za Združene države velikanski prelom z zgodovino, bila je katarza za generacije temnopoltih, ki se še spominjajo časov segregacije in ki so od prednikov poslušali zgodbe o s(l)uženjstvu belcem. Bila je spodbuda za mlajšo generacijo temnopoltih, ki je z Obamo dobila potrditev, da niti največja vrata niso več zaklenjena.

Posebej prelomna je bila tudi za belopolto Ameriko, saj brez nje Obama ne bi nikoli zmagal, čeprav je osem let kasneje z izvolitvijo Trumpa naredila korak v povsem drugo smer. Obama ne s svojo zmago ne s politiko seveda ni odpravil rasnih razlik. Ko so pod streli policistov umirali temnopolti in ko se je iz protesta rodilo gibanje z imenom Življenja temnopoltih štejejo, se je zdelo, da se kolo napredka v rasni enakosti in spravi celo vrti nazaj. Tudi mnogi temnopolti pravijo, da so od njega pričakovali več, čeprav je bilo ves čas jasno, da nikoli ne bo predvsem predsednik temnopoltih, ker bi ga to politično pokopalo.

Ne glede na vse to pa je simbolika Obamove izvolitve leta 2008 odmevala bolj kot katerakoli druga politična poteza, ki jo je povlekel v naslednjih osmih letih. Za vedno bo ostal predvsem prvi ameriški temnopolti predsednik.