Davčna tajnost in zdravstvo

Finančnemu uradu v Ljubljani Finančne Uprave Republike Slovenije sem prijavila svoj in soprogov račun v Avstriji, kot določa zakon. Navedla sem naslov in naziv banke. Znesek, ki prihaja s Švedske, kjer sva si z delom prislužila nekaj let pokojnine, je skromen. Ni ga mogoče primerjati z na primer odpravnino, ki jo je dobil kakšen član nadzornega sveta slovenske banke. No, seveda, zanj se ve, da je to po zakonu in zasluženo, on nima kaj skrivati. Jaz pa sem navadna državljanka in zato mogoče kaj skrivam. Na davčnem uradu se niso zadovoljili z navedenimi podatki. V pismu, označenem kot davčna tajnost, zahtevajo še več številk (BAN, SWIT oziroma BIC-kodo banke). Pravzaprav imajo veliko dela z menoj, da ne bi kaj ušlo. A vendar, nadur jim verjetno zato ni treba delati, oddelajo svojih 40 ur na teden in jim za boljše pogoje dela in plačo ni treba stavkati. V redu opravljajo svojo dolžnost. Ne tako kot zdravniki, ki so si izmislili, da bodo delali 40 ur, tako kot uradniki v javni upravi (za kar jih itak štejejo), in tako neupravičeno stavkali. Le kje je njihova etika? Seveda so navadni uradniki, a ne taki kot tisti v javni upravi, ki jim nadure plačajo. Zdravniki imajo vendar etiko – zakaj so si pa izbrali tak poklic? Pa ja ne mislijo, da so zato, ker morajo biti noč in dan na razpolago, petek in svetek, kaj boljši kot drugi javni državni delavci? Ali ne? Sprašujem pa vas, koga bi težje pogrešali: gospo s finančnega urada, ki pozna banko in bi lahko priskrbela vse številke, ki jo še zanimajo in veselijo, ali zdravnika, ki ga ponoči pokličejo, ker je njegov sodržavljan nenadno hudo zbolel? Ali sploh kdaj razmišljate o teh stvareh?