Da leta 2002 odprta dvorana v Metzu na premierni tekmi v skupini B ne bi bila preveč prazna, so prireditelji vanjo brezplačno povabili tamkajšnje osnovnošolce in jih opremili z navijaškimi rekviziti Slovenije, Angole in SP. Njihovo podporo so enakovredno razdelili med obe reprezentanci in jih po skupinah razporedili po celotni dvorani, sprva pa so imeli več razlogov za dobro voljo podporniki Angole. Po slabih treh minutah je »njihova« reprezentanca, ki je sklepne priprave za SP v Franciji opravila v nekdanji kolonialni gospodarici Portugalski, vodila s 4:2. Delni izid 4:0 je nato prinesel prvi preobrat v korist Slovenije, ki je v dobrih desetih minutah dosegla kar enajst zadetkov, toda njena učinkovitost v napadu je imela tudi lepotno napako v obrambi, saj jih je od (pod)povprečne Angole v tem času dobila kar sedem.
Dva dosegla skoraj polovico
Slovenci so imeli največ težav s podajami angolskih zunanjih igralcev od tal na kar dva metra visokega in zelo gibljivega krožnega napadalca Gabriela Teca ter z nasprotnikovimi nepričakovanimi in močnimi streli od daleč. Selektor Vujović je že v uvodnih dvajsetih minutah poslal na igrišče 11 od skupno 13 igralcev v polju (priložnosti nista dobila Blaž Blagotinšek in David Miklavčič), kljub kar osmim obrambam Matevža Skoka pa je imela Slovenija po petnajstih minutah le dva zadetka prednosti (12:10). A nato so sledile črne minute Angole, pri kateri kar enajst igralcev od skupno petnajstih prihaja iz dveh najmočnejših klubov v domovini: Desportivo 1. augusto daje sedem reprezentantov, Inter štiri, trener slednjega pa je reprezentančni selektor Alexandre Diogo Machado. Njegova ekipa je v dvajsetih minutah dosegla le tri zadetke – dva iz igre in enega s sedmih metrov – in v šesti minuti drugega polčasa je zaostajala za trinajst (13:26).
Vujović je na začetku drugega dela igre poleg Blagotinška in Miklavčiča poslal na igrišče tudi komaj 20-letnega vratarja Urha Kastelica, enega od dveh slovenskih debitantov na velikih tekmovanjih (še Tilen Kodrin). Kastelic je v reprezentanci debitiral šele pred natanko dvema tednoma na pripravljalni tekmi proti Savdski Arabiji v Brežicah, tokrat pa je proti Angoli ustavil 25 odstotkov strelov (16-4, Skok 23-10 oziroma 43 odstotkov). Afričani, ki na hrbtni strani dresov nimajo napisanih priimkov, ampak imena, so v končnici vedno bolj zaostajali in tri minute pred koncem je bilo prvič minus 18 (23:41), kolikor je znašala tudi končna razlika. O veliki premoči Slovenije dovolj pove že podatek, da je imela kar 78-odstotno uspešnost pri strelih na gol, Angola le 47. Še večji polom Angolcev sta preprečila učinkovita Sergio Avelino Lopes in Rome Antonio Hebo, ki sta skupaj dosegla 12 zadetkov oziroma skoraj polovico vseh za svojo reprezentanco, zatajil pa je prvi zvezdnik Edvaldo Esmael Ferreira, ki igra v Tuniziji, le s tremi.
Vujović: Seveda nismo nori
Po nastopih na EP (Poljska 2016) in OI (Rio 2016) je selektor Veselin Vujović vodil slovensko izbrano vrsto prvič tudi na SP in debitiral z zmago. Toda po uspehu proti bronasti reprezentanci z zadnjega afriškega prvenstva Črnogorec ni podlegel navdušenju. »Bodite brez skrbi, nismo nori, da bi poveličevali zmago nad Angolo. A za nadaljevanje prvenstva je ta zmaga zaradi še boljšega vzdušja znotraj ekipe pomembna. Kljub temu z nekaterimi elementi in obdobji igre še zdaleč nisem zadovoljen. Toda najpomembneje je, da smo dobro začeli tekmovanje, da se pri tem nismo pretirano utrudili in da smo se tudi izognili morebitnim poškodbam,« pravi Veselin Vujović.
Njegov »pacient številka ena«, kot pravi desnorokemu ostrostrelcu Borutu Mačkovšku, je končno dobro opravil svojo nalogo. »Zadovoljen sem s svojo igro, takšno sem si pred začetkom SP tudi želel. Na začetku tekme smo imeli nekaj težav, Angolci so nas malce presenetili s streli od daleč in podajami na krožnega napadalca, a jim je že po dvajsetih minutah povsem pošla sapa zavoljo našega širšega nabora kakovostnih igralcev. Prebili smo led, zdaj gremo naprej po nove zmage,« napoveduje Borut Mačkovšek, ki je bil z osmimi zadetki (skupaj z Gašperjem Margučem) ob le enem zgrešenem strelu prvi strelec tekme, po kateri je bil izbran tudi za najboljšega igralca dvoboja in zato dobil nagrado – ročno uro.
