Ameriški komet, ki je postavil šahovsko hierarhijo na glavo

Newyorčan Harry Nelson Pillsbury, rojen v Massachusettsu leta 1872, je po statističnih izračunih prvi, ki je bil najboljši, pa ni nikoli igral dvoboja za naslov prvaka. S šahom se je srečal šele pri šestnajstih letih, tri leta pozneje pa je v minidvoboju ugnal svetovnega prvaka Steinitza, ki pa je dal v vsaki partiji kmeta začetne prednosti.

Sledili so novi uspehi in leta 1895 se je mladi mojster odpravil v Evropo: v Hastingsu so z visokimi nagradami privabili vse najboljše šahiste sveta, vključno z novim svetovnim prvakom Emanuelom Laskerjem. Dogodek, ki velja za prvi superturnir v zgodovini, je dal osupljiv razplet: zmagal je 22-letni Američan, ki je s tem postavil šahovsko hierarhijo na glavo. Da bi ugotovili, kdo je najboljši, so konec leta v St. Peterburg povabili najboljše štiri iz Hastingsa; Pillsbury se je v šestih krogih pomeril s Čigorinom, Laskerjem in Steinitzem. Imenitno je začel, dvakrat premagal Laskerja in po polovici turnirja gladko vodil. Američan je bil v središču pozornosti, okrog njega pa ženske, pijača in močne cigare. Tedaj pa je prišla prelomna partija z Laskerjem. Zdi se, da je pred njo naš junak izvedel, da ima sifilis. Poraz je bil strašen, izgubil pa je tudi naslednjih pet partij. Priložnost za dvoboj z Laskerjem je bila zamujena, slava je še nekaj let ostala. Pillsbury je bil še kakih osem let v vrhu, dih pa so jemale tudi njegove slepe simultanke po vsem svetu. V Moskvi je naenkrat na slepo igral 22 partij.

Tako kot rojak Morphy pred njim je bolje od sodobnikov razumel otvoritve, iz prej dolgočasnega daminega gambita je napravil strašno napadalno orožje. Bohemsko življenje in bolezen, ki se je ni znebil, pa sta kmalu naredila svoje. Harry je oslabel najprej telesno, leta 1905 pa tudi duševno. Takrat je s poskusom samomora v bolnišnici v Philadelphii še zadnjič poskrbel za naslovnice časopisov. Sledila je le še agonija, sveča, ki je tako hitro gorela na obeh koncih, je dogorela.