Naslov drame je parafraza historičnega dogodka, kristalne noči, v kateri se je zgodilo množično razbijanje izložb judovskih trgovin, in v taisto noč je umeščeno tudi dogajanje. Po uprizoritvenem verizmu posega tudi režiser Alen Jelen, ki dramo pušča v čisti obliki zgodovinskega trenutka. Podtekstov in paralel s sedanjostjo ne izpostavlja in ne poudarja (sodelovanje z dramaturginjo Marinko Poštrak), ampak jim pušča moč, da samodejno in z neko grozljivo samoumevnostjo spregovorijo skozi samo (domnevno za nas odmaknjeno) dogajanje in prav s tem ustvarijo silovitost. Učinek stvarnosti, sicer vpisan že v tekst, je navzoč v celostni podobi predstave: od detajlne scenografske rekonstrukcije siromašnega stanovanja, zamolklih zvočnih učinkov razbijanja in vreščanja, prodirajočih s ceste, do zgodovinsko avtentičnih kostumov, predvsem pa na račun prevoda Darje Dominkuš, ki dialogom vnaša neko naravno fluidnost in verjetnost, s tem pa tudi priložnost vstopa v identifikacijo. Toda tako kot je identifikacija na eni strani dostopna, toliko je tudi zagonetna. Osebnostna profila likov sta ekstremno zapletena, njun odnos je navzven patološki in nezaslišan, a navznoter povsem naraven in logičen. Kot bi šlo za kak prvovrsten primerek psihoanalitične diagnoze, katere patološkost se veča premo sorazmerno z našo (oziroma družbeno) omejenostjo.
Umsko zaostali tridesetletni Helver (Blaž Setnikar), ki nerazsodno in kot goba srka nacistično dikcijo, da bi s tem preusmeril nasilje, ki ga drugi že vse življenje stresajo nanj, in njegova izčrpana skrbnica Klara (Darja Reichman), ki prav z njegovo posvojitvijo popravlja krivico iz preteklosti, fizično zdelana in psihično sesuta igrata vlogo posameznikov, a tudi pojmov – o iztrebljanju drugačnih, izoliranju revnih in (samo)zadušitvi z rigidnimi, fašističnimi normativi okolja. Njuno sobivanje je nenehna brutalna igra, že kar sadomazohistična, ljubezen in nevzdržnost hodita z roko v roki, prvinski nagoni so – brez cenzure in krivde iz preteklosti – edini nosilni stebri sedanjosti. Reichmanova in Setnikar, ki s psihološko totaliteto vstopita v vlogi in ne popustita, tuja, že kar nečloveška občutja ponotranjita in jih izražata skozi pobesnelost ali odrevenelost, njune lege razpoloženj se iz prizora v prizor spreminjajo, zasnujeta izvrsten učinek nepredvidljivosti. Sebi in nam odstirata travmatične rane, sta strastna zaveznika, naslednji hip že nasprotnika, žrtvi genetike in okolja, a tudi junaka lastne usode, čeprav v obliki smrti in pobega. Njuno koncizno razbiranje situacij in precejanje besed nam izrišeta tudi pretresljivo alegorijo o fašističnih pogromih, ki so minili – in prišli nazaj. In Prešernovo gledališče Kranj jih bo kritično problematiziralo, dokler bo treba.
