Mayevo je moralo hudo zaboleli, ker je bila šele enajsta med tujimi voditelji, ki jim je Trump telefoniral v dneh po izvolitvi. S tem ni pokazal, da ima Britanijo za kdo ve kako posebno (zaveznico). Tudi Trumpa je najbrž še bolelo to, da so v britanskem parlamentu januarja lani razpravljali, ali naj mu zaradi širjenja sovraštva (s kampanjskimi govori) prepovejo vstop v Britanijo in da so ga poslanci razglašali za… marsikaj, od norčka do demagoga, eden pa celo za idiota (kar petkrat v treh minutah). Do Trumpove kampanje sta bila javno kritična tudi Mayeva in njen predhodnik Cameron.
Trump se je povabil na obisk h kraljici
Vse to je zdaj, kot pravijo, že zgodovina. Trump in Mayeva sta se še enkrat slišala in menda zelo prijateljsko pogovarjala (klicala je ona) ter soglašala o tem, da bi njuni pribočniki v času do njegove zaprisege vzpostavili tesne medsebojne odnose. Sodeč po prepisu pogovora, ki ga niso uradno objavili, pa se je vseeno pojavil v tisku, je Trump, ki je po materi škotskega rodu, Mayevi dejal: »Če boste kaj potovali v ZDA, mi to morate sporočiti.« Nepredsedniško, a zelo prijateljsko vabilo. Menda jo je zaprosil, naj lepo pozdravi kraljico, ki jo menda globoko spoštuje.
Odklop od Evrope zahteva tesnejši priklop na ZDA
Ta pogovor je v Downing streetu 10 hitro sprožil (re)akcijo. Konec starega leta sta Washington obiskala premierkina glavna pribočnika. Vrnila sta se z dogovorom o spomladanskem obisku Mayeve, ki sta ga minuli konec tedna potrdili obe strani. Mayeva dela že tudi za to, da bi izkoristila Trumpovo navdušenje nad kraljico (in njegovo nečimrnost in samovšečnost) in še letos organizirala »državni obisk« prihodnjega prvega ameriškega para Donalda in Melanie, pri katerih je gostiteljica monarhinja, da bi Britanija s kraljevskim bliščem in pompom pridobila še večjo prebujeno Trumpovo naklonjenost.
Britanska zunanja politika je v zadnjih štirih desetletjih temeljila na dveh stebrih – dvojčkih: na posebnih odnosih z ZDA (prepričanimi v ključni pomen sodelovanja med Severno Ameriko in Evropo) in aktivnim članstvom v EU (britanskim vplivom na razvoj EU). Po zmagi brexita in Trumpa sta bila oba v ruševinah. Videti je bilo, da v času, ko Britanija zapušča EU, v ZDA prihaja na oblast izolacionistični in protekcionistični predsednik, ki je bil v kampanji kritičen do Nata in Svetovne trgovinske organizacije. V Londonu so se bali, da se bo Britanija, ki zaradi brexita potrebuje posebne odnose z ZDA bolj kot kdaj prej po drugi svetovni vojni, v kateri so se rodili, nasedla nekje med ZDA in Evropo. Toliko bolj, ker se vse bolj zdi, da brexit ne bo prinesel samo ekonomske, ampak tudi politično ločitev od Evrope. Britanija se mora zaradi odklopa od Evrope še bolj truditi za tesnejši priklop na ZDA.
