Kot predsednik Komisije za etična vprašanja (KEV) Univerze v Ljubljani (UL) lahko zatrdim, da ni bilo prav nič »pometenega pod preprogo«, kot nam v članku očita članica komisije za ženske v znanosti. KEV se je te občutljive zadeve lotila natančno in odgovorno. Preučila je vso dokumentacijo, povezano s to zadevo, in na podlagi pridobljenih informacij izdelala analizo dogajanj. S to analizo je nato seznanila vse deležnike v tej zadevi in jim dala možnost, da prispevajo še svoja videnja zadeve. Vse pripombe, pridobljene na ta način, je KEV ponovno preučila in na koncu poslala senatu UL podrobne sklepne ugotovitve, ki jih je senat UL na svoji zadnji seji 20. 12. 2016 tudi sprejel. Vseh omenjenih ugotovitev ni mogoče opisati na tem mestu, zato naj navedemo le najbolj bistvene.

Poleg poskusov, povezanih z »informiranjem vode«, kot ta doktorat opisujejo mediji in ki jih je doktorandka izvajala po navodilih svojega mentorja, vsebuje doktorat N. V. tudi del, ki ni povezan z »informiranjem vode«. Ta del ne izhaja iz znanstveno spornih izhodišč, na kar med drugim kažeta tudi dve objavi v mednarodni reviji »International journal of molecular sciences« s faktorjem vpliva IF>2, ki sta do danes že zbrali 12 čistih citatov. Doktorati, katerih rezultate je možno objaviti v mednarodni reviji z IF>2, veljajo na UL za nadpovprečne in tak dosežek torej upravičuje podelitev naziva dr. znanosti s strani UL. V času dodiplomskega študija je N. V. prejemala Zoisovo štipendijo za nadarjene učence, izpite na podiplomskem študiju pa je opravila s povprečno oceno 9,4.

Po doktoratu N. V. nadaljuje objavljanje v mednarodnih revijah, vsi ti podatki pa kažejo, da N. V. ima raziskovalni potencial in je v normalnih razmerah zmožna delovati kot doktorica znanosti. Doktorat ji je bil torej podeljen na podlagi znanstvenih meril in ne zato, da raziskovalki ne bi bilo treba vračati blizu 100.000 evrov agenciji, ki je financirala njen doktorat, kakršno naj bi bilo »mnenje nekaterih poznavalcev«, ki ga omenja članek.

Da so tisti, ki so doktorat zavrnili, kritični tudi do dela doktorata, ki ni povezan z »informiranjem vode«, je po svoje pričakovano. Komisija za zagovor je zavrnila doktorat, ki ga je v predpisanem postopku najprej ocenila kot primernega Komisija za oceno primernosti teme, nato pa še Komisija za oceno doktorskega dela (torej sta ga pozitivno ocenili dve in ne ena komisija, kot piše v članku), na koncu pa so bili, kot rečeno, rezultati tega dela doktorata objavljeni v reviji z IF>2. V takih okoliščinah je zavrnitev možno razumeti le, če bi bil kot psevdoznanstven nesprejemljiv celoten doktorat. Zagovorniki zavrnitve doktorata tako vlagajo veliko truda, da bi dokazali, da sta tudi omenjena dva članka v mednarodni reviji strokovno sporna, a morajo to storiti na način, ki je uveljavljen v akademskem svetu.

Časopis Dnevnik ni primerno mesto, poučevanje bralcev tega časopisa o molekularnih strukturah vode pa ni pravi način za tako dokazovanje. Svoje pripombe bi morali kritiki člankov dr. N. V. nasloviti na uredništvo revije, ki je ta dva članka objavila, in tam svoje kritike soočiti z mnenji strokovnih ocenjevalcev, ki so članek predlagali v objavo. Če bi se v taki razpravi izkazalo, da sta članka res strokovno sporna, bi revija članek z uradnim sporočilom umaknila iz objave.

Glede navedbe »več na univerzi ne želijo razkriti, sklicujejo se na varovanje osebnih podatkov« pa je treba pojasniti, da pri tem ne gre za odločitve KEV, temveč za odločitve pravne službe UL, ki je edina pristojna, da odloča o omenjenem varovanju.

Prof. dr. Zoran Grubič, predsednik Komisije za etična vprašanja UL