Marko Popovič: Če ne bo denarja, bomo izstopili iz EBEL

Enako vprašanje so mi zastavili tudi na decembrski skupščini EBEL. Olimpija še vedno ni v optimalnem stanju, smo pa v prejšnjem mesecu s podaljšanjem pogodb s sponzorji marsikaj popravili. Med sezono se nam je zgodil izpad sponzorskih sredstev, kar je povzročilo težave. Nikakor še nismo na zeleni veji, imamo pa dogajanje pod nadzorom. Olimpija živi z danes na jutri, dobro znamenje pa je, da nismo trošili vnaprej, kar je bila praksa v minulih letih.

Večina dogovorov s sponzorji je realizirana prepozno ali pa ostane zgolj pri obljubah. Gospodarstvo je resda v vzponu, a tega trenda v športu še ne občutimo. Denarja je še vedno manj kot nekoč, začeli so se pojavljati pomisleki, kakšno korist imajo sponzorji od vlaganja v šport. Zaradi majhne ekonomije smo v slabšem položaju kot klubi v drugih državah. Olimpija prav tako nima gledalcev na pretek, potrebovali bi marketinške storitve in kakšnega sponzorja iz tujine. Če Olimpije ni v televizijskem prenosu, na tribunah pa je 500 obiskovalcev, sponzorje težko prepričaš o zgodbi o uspehu.

V pisarni imamo zgolj prostovoljce. Ko nimaš denarja niti za palico, začneš čistko v funkcionarskih vrstah. Če gledamo dolgoročno, gre za napako, vendar na krajši rok je to edina možnost za preživetje. Ravno zaradi krčenja ljudi smo slabi v marketingu. Položaj je zahteven, vendar verjetno niti profesionalne agencije ne bi napraskale več sredstev.

To ni samo problem Olimpije. Nemogoče je, da bi se v športu zbrali zgolj nesposobni ljudje. Tudi v drugih klubih so na visokih položajih ljudje iz znanih podjetij. To, da v športu primanjkuje denarja, ni zgolj posledica slabše sposobnosti vodilnih. Enostavno nimamo dovolj ljudi, ki bi se znali ukvarjati z marketingom. Olimpija polovico tekem v EBEL igra v tujini, kar ni zanimivo za sponzorje, ki so prisotni zgolj na slovenskem trgu. Po znanju, pristopu in poznanstvih smo na ravni države očitno preslabi.

Če ne bomo sposobni zbrati okoli 700.000 evrov, kar je minimalni standard za nastopanje v EBEL, obstaja možnost slovesa od tega tekmovanja. Ne upam si niti pomisliti, kaj bi se zgodilo v tem primeru. Za lažjo vzdržnost bomo morali pridobiti nove sponzorje.

Olimpija ni edini klub s finančnimi težavami, smo pa morda preveč nepragmatični, da svoje probleme obešamo na veliki zvon, saj upamo, da bo to komu odprlo oči, a je učinek morda ravno obrnjen. Prejšnji mesec smo se na skupščini EBEL pogovarjali o vrnitvi Medveščaka v ligo, a zagrebški klub je svojim igralcem verjetno dolžan več denarja kot Olimpija. Nam so zastavili vprašanje, ali želimo imeti vsako leto tako porazne sezone kot v zadnjem obdobju.

Da to ni naša želja. Če po koncu sezone ne bomo videli zanesljivega proračuna za prihodnjo zimo, bom skupščini kluba predlagal prekinitev statusa v EBEL.

Verjetno bi se zgodila podobna zgodba kot na Jesenicah. Šli bi štiri korake nazaj. Igrali bi državno prvenstvo z igralci, ki trenutno nastopajo v ligaških tekmovanjih do 18 in 19 let. Doživeli bi popoln amaterizem, kar bi se poznalo v ustroju vsega slovenskega hokeja. Nekateri hokejisti bi končali kariero, drugi bi šli v tujino… Utopično je pričakovati, da bodo mladi fantje pri štirinajstih letih odšli v tujino in postali tako uspešni kot Anže Kopitar.

Bojim se, da bi ta reset še naslednjih deset let ostal na isti točki. Trenutno ne vidim nikogar, ki bi pognal hokejski voz na profesionalno raven. Vodstvo EBEL nas sicer občuduje, da v tako zahtevnem stanju še vedno ustvarimo dva do tri igralce na sezono. Velika večina klubov bi že zdavnaj odnehala. Olimpija se gre mazohizem, kar pusti posledice na vseh v klubu. Slovenija potrebuje predstavnika v EBEL in vzpostavitev domačega tekmovanja na višji ravni, morda povezovanje z madžarsko ali hrvaško ligo…

Če mi ne bi segle do srca, ne bi delal praktično vse noči, da jim poskušamo omogočiti vsaj minimalen standard. Ni lahko gledati položaja, v katerem so se znašli. Razočaran sem, da navijači ne vidijo, da klub potrebuje njihovo podporo. Če bi prodali toliko permanentnih vstopnic kot celovški KAC, bi pokrili vso sezono, a v tem primeru gre bržčas tudi za drugačno miselnost in pripadnost do kluba.

Nikakor. Preden sem postal predsednik kluba, sem slišal, kako so ljudje pametovali in nič naredili. Nisem si želel očitati, da bi Olimpija propadla, sam pa ne bi poskušal pomagati. V tem času sem slišal ogromno lepih besed, a je bilo malo uresničenih. Dejstvo je, da Olimpija samo v marketingu potrebuje pet do šest ljudi, a si jih ne moremo privoščiti. Še vedno sem prepričan, da je bila uvedba poenostavljene prisilne poravnave dobra odločitev, saj v nasprotnem primeru v Ljubljani ne bi gledali tekem v EBEL. Marsikdo bo rekel, da ne bi bilo nobene škode, če bi zapustili EBEL, saj smo globoko na zadnjem mestu, vendar ne smemo pozabiti, da ima Olimpija tri ali štiri igralce v reprezentanci, ki se je uvrstila na olimpijske igre. Če se vse poruši, bodo ti hokejisti obsojeni na igranje v tujini, kar pa je tvegano.

Prav veliko jih ni. Morda se najde investitor, ki bi prispeval okoli 300.000 evrov na sezono, vendar moramo vedeti, da se v hokeju vložki težje povrnejo kot v nogometu.

Vprašanje, koliko smo ga sploh iskali in kakšen je bil interes. Bomo pa že ta mesec postavili projektno ekipo štirih do petih ljudi, ki se bo začela ukvarjati s sezono 2017/18, saj vsako leto začenjamo prepozno priprave na novo zimo. Na Dunaj bomo poslali prijavnico za nastopanje v EBEL tudi v prihodnji sezoni, od ugotovitev projektne skupine pa je odvisno, kakšna bo naša prihodnost. Takrat bo več znanega. Najlažje bi bilo reči, da izstopamo iz lige, a v tem primeru verjetno ne bi pokvarili zgolj sedanje generacije, ampak bi tudi naslednjim rodovom zmanjšali možnost za uveljavitev.

Ti igralci so dobili ugodnejše ponudbe, zato jim nič ne zamerim. Francosko prvenstvo ali nemška druga liga sta resda slabši tekmovanji od EBEL, vendar so tamkajšnji klubi precej bolj urejeni kot Olimpija. Ne morem zagotoviti, da bodo prav vsi igralci ostali v Ljubljani do konca sezone.

Dogodki v decembru so nas malce prehiteli. Tudi meni se obeta več službenih obveznosti v tujini, zato bomo skupščino opravili v drugi polovici januarja. Upam, da tudi s kakšnim novim imenom v upravnem odboru. EBEL je za Olimpijo po organizacijski plati trenutno prezahtevna liga. Resda smo nekaterim klubom že zagrenili tekmo, nimamo pa kontinuitete, saj je ritem prehud. Pogrešam tudi več lokalpatriotizma. Zakaj KAC nikdar nima manj kot 3000 navijačev na tekmi? Ko igraš v finalu, je enostavno napolniti dvorano.

Morda, a ljudje morajo vedeti, da vsak evro namenimo za igralce. Polovico dvorane smo zaprli, da bi prihranili 400 evrov stroškov, dejstvo pa je, da na tekmah še vedno prodamo premalo vstopnic. Zavedamo se, da je to tudi naša krivda, saj bi potrebovali več ljudi v pisarni. Vemo, kaj nam manjka, a si vsega ne moremo privoščiti. Stroškov ne moremo več klestiti, moramo pa se pogovoriti, ali sploh lahko še zdržimo v tem ritmu. Videli smo, da nam zgolj s prostovoljnim delom ne uspe zbrati dovolj denarja, zato moramo narediti korak nazaj. Kmalu bomo potegnili črto in spoznali, do kam smo prišli.