Lepa zgodba v današnjem času? Ali ne bo v času nezadovoljstva, nezaupljivosti, samozazrtosti, škodoželjnosti, razdiralnosti, netenja sovraštva in iskanja napačnih krivcev vsaka lepa zgodba povzročila zgolj cinično zmrdovanje? Plehka in solzava patetika. Lažni optimizem. Ali v najboljšem primeru izjema, ki potrjuje dejstvo, da ni izhoda. Prav, sem rekel, lahko poskusim.
Nekako enkrat na mesec mi telefonira starejši moški, ki se spopada z vprašanjem, kako naj plača položnico za najemnino groba. Vse življenje je živel z materjo in ko je pred nekaj leti umrla, je ostal sam s svojo revščino. Ima dobrih tristo evrov pokojnine in ko plača vse osnovne izdatke, mu ostane za hrano manj kot pet evrov na dan. Trikrat na leto dobi prehranski paket Rdečega križa; cena hrane v njem znaša približno osem evrov, kar samo po sebi govori, za koliko dni zadošča, če niti ne omenim njegove enoličnosti. Verjamem mu, ko mi vsakokrat pove, da že drugi dan zapored je samo riž na vodi, ki mu izboljša okus z vitaminskim praškom iz paketa. Položnica za grob njegove matere je najbrž samo ena od neplačanih položnic in navaja jo zato, da bi me dodatno ganil, jaz pa jo z enakim namenom uporabljam, da bi ganil bralce, pri čemer že v času, ko pišem, slišim opazke, da se verjetno počutim zelo plemenitega, ko pretakam solze ob lastnem besedilu. Ali je žalostna zgodba lahko lepa? Ali ima lahko dober konec? Za pomoč pri plačilu položnic zbere Rdeči križ veliko premalo denarja; z njim lahko pomaga samo tistim v največji stiski, na primer takim, ki jih zaradi nekaj deset evrov mečejo iz stanovanja. Ampak gre za deložacijo živih, mojega sogovornika pa skrbi deložacija mrtve matere. Ta stiska ni na prednostnem seznamu socialnih služb in humanitarnih organizacij.
Obstajajo mnogi, ki živijo še slabše. Pomoč potrebujejo zdaj, ne pomagajo jim akademske kritike nepravične družbe in v prihodnost odmaknjene revolucije kabinetnih levičarjev. Dobrodelne organizacije zberejo premalo denarja; komaj po nekaj evrov na vsakega posameznika, ki živi v revščini. Tretjina tistih, ki med dobrodelnim koncertom Rdečega križa napove denarni prispevek, kasneje nanj pozabi. Morda pa bi bili ljudje bolj pripravljeni darovati hrano: zavitek kave, stekleničko otroške hrane, priboljšek ob prihajajočih praznikih, pralni prašek – če bi to znatno preseglo dosedanja dva kilograma na mesec, bi revnim ljudem ostalo več denarja za položnice. Sliši se razumno, vendar nekateri med nami dvomijo, da se bodo ljudje odzvali kaj bolj kot pri denarju. Uvrstim se med tiste, ki menijo, da je ljudem morda nerodno darovati evro ali dva, kilogram moke ali pločevinka sardin pa je povsem otipljivo darilo. Lahko vsaj poskusimo in če bo odziv dober, lahko zbiranje hrane razširimo na vso državo.
In tako z nekaj prostovoljkami stojim na zunanji strani drevoreda blagajn ene od Mercatorjevih trgovin in delim lističe, s katerimi vstopajoče kupce obveščamo, da lahko pri odhodu v naše košare odložijo nekaj malega po lastni izbiri za ljudi v stiski. Počutimo se nelagodno, ker ne maramo biti vsiljivi, a vseeno smo. Nekateri nas zagledajo v zadnjem trenutku, ko jih korak že nosi mimo; drugi nas vidijo od vrat in se namenijo, da nas bodo spregledali; listič vzamejo skoraj vsi, ki jim ga pomolimo pod nos, ampak tudi ti ostajajo zadržani in nepripravljeni na pogovor, počutijo se nadlegovane. Ena od prostovoljk je prepričana, da jo je gospa v krznenem plašču pogledala vzvišeno in odklonilno, ampak najbrž gre za predsodek, ki se mu tudi sam ne morem izogniti. Najprej napovem, da bodo ženske gotovo bolj radodarne, nato pa moški, ki je ob prihodu gledal tako mrko, da sem se mu malo umaknil, pripelje na pol napolnjen voziček s hrano in ga pusti poleg naših. Tudi pri napovedi, da bodo radodarnejši starejši kupci, me dokazi povozijo: trojica šolarjev, ki je prišla zgolj po sendvič s poli salamo, prispeva žvečilni gumi, plastično igračko in zavojček arašidov. V naslednjih urah vsaj polovica tistih, ki zapustijo blagajno, nekaj pusti v naših vozičkih. Kar je neverjetno, je vzdušje, ki se ob odhajanju povsem razlikuje od tistega pri prihajanju: ljudje se smehljajo, zaustavijo se za nekaj besed ali stavkov, njihovi koraki so nekako lahkotni in ne morem se izogniti stereotipni metafori o soncu, ki predre oblake in prebudi nekatere pozabljene občutke. Vsi se strinjamo: darovalci so storili nekaj dobrega tudi zase.
Nato smo priča dogodku, ki traja samo nekaj trenutkov in si ga bom zapomnil za vse življenje. Oseba, ki jo od strani bolj zaslutim kot vidim, steče mimo nas in v voziček spusti vrečko s hrano. Šele ko se oddaljuje, vidim, da gre za dekle, morda nima niti dvajset let, v današnjih časih pri ženskah ne znaš več določiti starosti; v oči mi pade, da v rokah ne drži ničesar. Hvala, zakličem, ali zase niste ničesar kupili? Dekle zardi, morda je to od hitenja, morda zato, ker ni hotela biti opažena. »Že prej sem bila tu,« pravi, »pa sem imela pri sebi samo nekaj evrov za mleko in jogurt.«
V enem dnevu smo v tej trgovini zbrali skoraj pol tone hrane.
Ali je to dovolj lepa zgodba?
