Glavni cilj upravljanja tega premoženja mora biti zagotavljanje optimalnih donosov za kritje prihodnjih tveganj v pokojninskem sistemu. Razdrobljen sistem upravljanja z različnimi in med seboj nepovezanimi cilji in neustrezno organizacijo upravljanja mora zamenjati integriran institucionalni okvir. Ta bi združil na enem mestu finančni potencial države in s tem zagotovil začetni obseg premoženja za oblikovanje državnega premoženjskega sklada. Glede na predvidene prihodnje potrebe reformiranega pokojninskega sistema in zmožnosti javnih proračunov bo za oplemenitenje dohodkov iz premoženja treba dodati tudi nove fiskalne vire, ki ne bodo zmanjševali sedanjih.
Obstoječi sistem s tremi institucijami, ki upravljajo državno finančno premoženje, vladna ministrstva, KAD in SDH, je preveč razdrobljen, zato ga je treba preoblikovati v enotni državni premoženjski sklad. Vse tri institucije naj bi že zdaj skrbele za plemenitenje državnega, skupnega premoženja in zato je različnost njihovih ciljev, na primer privatizacija državnih deležev v podjetjih ali določene sektorske prioritete pri ministrstvih, samo vmesni in ne končni skupni cilj države. Enotni državni premoženjski sklad je torej racionalna rešitev, ki je lahko sporna samo zaradi političnih interesov in delitve interesnih področij. Notranji ustroj takega sklada bi lahko sledil različnosti združenega premoženja tako po likvidnosti kot tudi po dogovorjenih nacionalnih strateških odločitvah o posameznem delu premoženja. To pomeni, da bi bilo smotrno oblikovati znotraj ene institucije dva stebra, in sicer globalni pokojninski sklad, ki bi investiral po svetu, in drugi sklad, ki bi investiral doma.
Ustrezno s politiko naložb obeh skladov bi v prvi sklad razvrstili poleg že obstoječih naložb v tuje vrednostne papirje tudi naložbe v domača podjetja, ki so namenjena prodaji na trgu. V drugem skladu pa bi bili deleži v podjetjih, ki imajo naravni monopol (na primer energetska in vodnogospodarska podjetja), velike mrežne učinke (na primer Eles, Pošta), velike eksterne učinke (na primer Zavarovalnica Triglav, SID banka) in trajne monopolne dobičke (na primer DSU, Loterija Slovenije), kot predlaga dr. Velimir Bole. Bistveno je, da bi se morali donosi iz obeh skladov ponovno investirati v prvi sklad. Črpanje dobičkov za pokrivanje primanjkljaja v pokojninskem sistemu bi prišlo v poštev šele čez določeno število let, ko bi se kapitaliziralo dovolj prihodkov sklada (na primer 1,5–2,0 odstotka BDP). Za vplačila v sklad bi bila dodatno primerna vira tudi davek na nepremičnine (najmanj polovica tega davka) in koncesijske dajatve na izkoriščanje naravnih virov. Takšne posebne dajatve so nujne, da bi ohranili neposredni izravnalni proračunski transfer na fiskalno obvladljivi ravni okoli 2,5 odstotka BDP letno.
Na ta način bi politiko privatizacije in zmanjševanja javnega dolga kot cilja uskladili z edinim zares dolgoročnim ciljem upravljanja z državnim premoženjem – to pa je dolgoročna finančna stabilnost medgeneracijskega pokojninskega sistema. Hkrati bi poenostavili in naredili organizacijo upravljanja s premoženjem bolj pregledno in zmanjšali potrebo po številu organov vodenja in nadzora. Pomemben bi bil popoln vpogled javnosti v bistvene elemente finančnih izkazov, dvojne revizije (revizijskih hiš in računskega sodišča) in parlamentarna ocena primernosti poslovanja sklada. Odločitve, ki vplivajo na dolgoročno stabilnost sklada, to so pravila kapitalizacije dobičkov, pravila o načinu in namenih črpanja in pravila glede naložbene strukture sklada, ne bi smele biti samo pooblastilo uprave in nadzornega sveta. Glede na odgovornost obeh organov, bi imenovanje njunih članov moralo slediti kvalificirani večini v parlamentu in najstrožjim kriterijem strokovne in siceršnje integritete.
S takšnim konceptom integriranega upravljanja državnega premoženja, ki poudarja dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema, se dejansko približamo izvirnemu predlogu profesorja Ribnikarja o lastninjenju družbenega premoženja pred petindvajsetimi leti. Ideja je bila, da se družbeno premoženje olastnini z oblikovanjem enega ali več državnih pokojninskih skladov, v katerih bi prebivalci Slovenije z razdelitvijo pridobili pokojninske vložke in prihodnje pokojninske rente. To bi bila verjetno najpravičnejša rešitev takratnih lastninskih zagat in dobra popotnica za stabiliziranje pokojninskega sistema. Na tak način bi se verjetno izognili slabostim, ki smo jim bili priča ob izbranem modelu certifikatskega lastninjenja po pooblaščenih investicijskih družbah.
Opisani predlog bi pomenil dejansko vračanje v prihodnost. V prihodnost zato, ker je takratni predlog pomenil možnost stabilnega pokojninskega sistema in ekonomsko pravično razdelitev družbenega premoženja s pozitivnimi gospodarskimi in socialnimi posledicami. Vračanje pa zato, ker opisani predlog skuša, kolikor je to še mogoče, posnemati predvidene pozitivne posledice četrt stoletja starega predloga v novih okoliščinah.
