Navedel sem, da so v podlagi odloženih materialov polprepustne (ne pa neprepustne!) deluvialne gline. Te niso popolna zapora za precejanje podzemne vode, zavirajo pa njen prenos snovi iz odloženih materialov proti južno od parcele ležečemu vodonosniku. Žal je ta trenutno v tako slabem stanju, da ga morebitno izcejanje snovi iz materialov, odloženih na parceli, ne more poslabšati. Debeli neprepustni miocenski laporji nastopajo šele pod deluvialno glino.
Res pa je, da sem na konferenci omenil pomen tesnilne vloge glinastih mineralov pri zmanjševanju okoljskega vpliva odlagališč, za kar mi je g. Maleiner prvič očital »šokantno strokovno neznanje«. Gre za zelo hudo obtožbo, zato po členu 3.2 aneksa št. I britanske verzije direktive EN 1999/31/EC za odlaganje odpadkov na odlagališča (ta evropska direktiva velja tudi pri nas) navajam zahteve, ki veljajo za geološke naravne bariere v njihovi podlagi:
– odlagališče nevarnih odpadkov: najmanj 5 m debela glina s prepustnostjo manj kot 1 x 10–9 m/s,
– odlagališče nenevarnih odpadkov: najmanj 1 m debela glina s prepustnostjo manj kot 1 x 10–9 m/s, – odlagališče inertnih odpadkov: najmanj 1 m debela polprepustna plast s prepustnostjo manj kot 1x10–7m/s.
Če bi bil očitek gospoda Maleinerja pravilen, bi bila prikazana tabela minimalnih pogojev povsem nepotrebna.
Materiali, odloženi na parceli št. 115/1, sodijo v kategorijo nenevarnih odpadkov. Več metrov debela polprepustna plast v njihovi podlagi zato sama po sebi dolgoročno najverjetneje ne bo dovolj. Zato so tudi predvideni dodatni tehnološki posegi, ki naj odpadke naredijo inertne, in šele nato njihovo prekritje in zajem izcednih vod. Še pred izdelavo projektov pa bo treba opraviti podrobne preiskave prepustnosti polprepustne plasti v njihovi podlagi.
Pri vodni bilanci odlagališča g. Maleiner zanemarja vpliv evapotranspiracije, na kar sva ga z doc. dr. Petkovškovo že opozorila. Vendar g. Maleiner še vztraja pri 330 l/m2 pretoka vode proti podtalnici na meter površine odlagališča. Tudi navedena prevelika količina vode bi skozi polprepustno plast v vertikalni smeri zgolj pod silo teže zlahka odtekla. Ne more pa odteči bočno pri cca 10% velikem strmcu pobočja skozi le 500 do 1000 m2 velik presek deluvialne glinaste plasti. Da lahko skozenj preteče komaj desetina omenjene količine, pričajo že sedanji izviri, močila in močvirja v materialih, odloženih na parceli št. 115/1. Nimamo pa še zanesljivih podatkov o prepustnosti deluvialnih glin, zato je razprava o natančni velikosti letnega pretoka skoznje v tem trenutku prenagljena.
Sodim, da je treba sedanjim službam in za to pristojnim osebam ministrstva za okolje dati vse priznanje, da jim je po več prejšnjih neuspelih poskusih zdaj le uspelo zagotoviti sredstva za delne terenske raziskave, študije in analize ter so z ustreznim organizacijskim pristopom dosegle zadržanje izvršbe za Slovenijo obremenjujoče sodbe in začetek reševanja z njo povezanega okoljskega problema.
S sodbo in njenimi posledicami pa je dosegla uspeh tudi civilna iniciativa iz Celja, ki se je zaradi razmer na parceli št. 115/1 pritožila v Bruselj. Dosegla je: 1) da se je reševanje sporne zadeve premaknilo in 2) da je njeno reševanje prišlo pod neposredni strokovni nadzor evropske komisije v Bruslju. Primernost izvedenih raziskav in ustreznost na vseh pridobljenih podatkih zasnovanih projektov ter sanacijskih del bodo zdaj pač ocenjevali in odobravali še v strokovnih službah direktorata za okolje evropske komisije. Zadržanje izvršbe sodbe pač ni enako kot njen preklic.
Slednje morda komu pri nas ne bo všeč, ampak kazen je pač kazen. Gospodu Maleinerju kot strokovnjaku s širokimi mednarodnimi izkušnjami in referencami pa mora biti to dejstvo v olajšanje. Lahko se bo sam ali s kolegi prijavil na razpis za projektiranje sanacije parcele št. 115/1 k. o. Teharje, na njem uspel in nato projekt še izdelal. Zagotavljam mu, da mu bom, ko bo s svojim strokovnim izdelkom prepričal tamkajšnje strokovne službe in pridobil dovoljenje za njegovo izvedbo, za njegov strokovni uspeh izrekel vse priznanje. Zanesljivo pa ga zaradi tega ne bom poskušal blatiti pred slovensko javnostjo.
Prof. dr. Miran Veselič
