V vsem tem času, ko je vrh zmedenega obrambnega ministrstva, kjer se vedejo še vedno bolj politično kot strokovno, pripravljal in usklajeval dolgo pričakovano spreminjanje obrambne zakonodaje, je finančno in kadrovsko precej načeta Slovenska vojska velike eksistencialne težave morala reševati – sama. Naj mi uradniki v upravnem delu pentagona ne zamerijo, a njihovo nedavno sklicevanje na neažurnost generalštaba v primeru pohajanja zalog streliva je, če jih primerjamo z njihovimi spodrsljaji in enormnim pomanjkanjem politične moči in občutka, ništrc.
Obrambna proračuna za prihodnje leto in za leto 2018 sta spodbudna le za premierjeve oči in za oči njegove obrambne ministrice. V resnici so ti podatki takšni, da Slovenijo glede na odstotek BDP, ki ga namenja obrambi, med vsemi sedemindvajsetimi članicami Severnoatlantskega zavezništva utrjujejo na nečastnem in nevarnem zadnjem mestu. Če smo še leta 2010, v času devete vlade, za obrambo namenjali 1,61 odstotka BDP, je ista vlada leto pozneje brez vsakršnega občutka za vojaštvo začela slovenski obrambni sistem prazniti vsebine in ga tiščati k tlom, tako da danes zanj ne namenjamo niti odstotka. Kljub velikim besedam vodstva sedanje vlade ga ne bomo niti čez dve leti, ko naj bi obrambni proračun tehtal 389 milijonov evrov. Tudi takrat bomo, kot že nekaj časa, čepeli na zadnjem mestu.
Negativna fluktuacija in pomanjkanje mladega kakovostnega kadra – od 800 prijavljenih za vojaški poklic jih je letos v sistemu pristalo le 200 – sta piarovce Slovenske vojske prisilila, da so s pomočjo oglasov z vonjem po domoljubju, obljubljanjem minornih finančnih spodbud, službenih stanovanj in predvsem razgrnitvijo številk s plačilnih list pripadnikov, ki delujejo na mednarodnih misijah, zagnali kampanjo, cilj katere naj bi bil do leta 2018 trenutno številnost stalne sestave SV povečati za več sto pripadnikov. Jim bo uspelo?
Ne bo. Trikratnik zneska osnovne slovenske vojaške plače, ki ga vojak v povprečju dobi za nevarno delo na misijah, ni dovolj, da bi mlada generacija drla v vojaški poklic. Mesečno zaslužiti po tri, štiri tisočake za delo na misiji, kjer ni stroškov s prehrano in tudi s streho nad glavo ne, je na prvi pogled res mamljivo, a že hiter sprehod po spletnih straneh avstrijske oziroma nemške vojske pokaže, da smo Slovenci tudi pri plačevanju naših pogumnih fantov in deklet daleč zadaj. Za Natovo misijo na Kosovu recimo dobijo že v osnovi precej bolje od naših plačani nemški vojaki tudi do 110 evrov dnevnega dodatka, naš vojak dobi tam največ 53,2 evra dodatka na dan. Medtem ko avstrijski vojak na Kosovu zasluži med 3400 in 6000 evri na mesec, pripadnik SV z najvišjim činom od tam lahko odnese največ nekaj čez 4000 evrov.
Časi, ko so pripadniki Slovenske vojske z misij prinesli tudi do štirikrat več, kot bi zaslužili doma, so mimo. Ne, ker bi naši vojaki na misijah delali slabše, pač pa je položaj tak, ker sedanja vlada – tako kot marsikatera njena predhodnica – nima posluha za nacionalno vojsko. Povedano drugače: slovenski obrambni sistem je zaradi njih dejansko že razpadel.
