Prav in pravo – morda pa je le mogoče slutiti nekaj boljšega

Na nedavnih dnevih slovenskih pravnikov v Portorožu se je prvič (in v tem smislu kar nekako »revolucionarno«, upamo pa lahko, da vsaj »prebojno« in kot »nov začetek«, start »nove dobe« slovenske pravne kulture in sodne veje oblasti) zgodilo, da je bila organizirana okrogla miza o ne-odgovornosti oseb, ki opravljajo uradniško ali sodniško funkcijo, za napake pri odločanju. Oziroma o nujnem razlikovanju med še sprejemljivimi »pravnimi stališči« in »očitno pravno nevzdržnostjo« stališč in odločitev. Kdor ni bil navzoč kot poslušalec te razprave, je morda zamudil zgodovinski trenutek – točko upanja, da so pri nas prav takšni pravniki, kot jih potrebujemo in ki so zmožni, pripravljeni in odločeni govoriti in pisati prav tisto, kar je treba. Je pa posnetek razprave objavljen tudi na spletu. To je enostavno treba poslušati. Če bo minister za pravosodje res v razumnem času pripravil projekt šole za sodnike in sodnice, se razpravljalcem na omenjeni okrogli mizi nikakor ne bi smel izogniti.

Temo, ki jo ponuja dr. Teršek, je treba nadaljevati. In mogoče bi prav sodnik Tomaž Pavčnik zdaj lahko napisal še en esej o »ugledu sodstva«. O tem, kako bi moralo biti urejeno sodstvo, kaj bi bilo treba storiti v lastnih vrstah, da bi ta funkcija postala bolj odgovorna, da bi postala res ugledna in častna, predvsem pa (in v funkciji prav tega) z večjo odgovornostjo. Posledično bi to vodilo tudi do veliko bolje plačane funkcije, primerljivo z drugimi evropskimi državami, ki so lahko zgled, bolje plačani pa bi morali biti tudi strokovni sodelavci in drugo sodno osebje, saj tudi oni predstavljajo sodstvo kot institucijo. Pravilno in nujno se je vprašati, kaj bi bilo treba postoriti, da se sodniki v svoji funkciji ne bi več počutili, kot da so (kot piše sodnik Pavčnik v omenjenem eseju) – le – delavci, ampak da bi se v tej funkciji počutili predvsem kot varuhi vrednot, ustave, morale in pravičnosti. Te kategorije so zadnji branik človečnosti v današnji cvetoči državi in družbi, v kateri se ljudem dobesedno vrti, saj jih vse več nima niti osnovnih sredstev za dostojno preživetje in životarijo z danes na jutri. O tem je treba razmišljati – javno, ves čas, pozorno in odločno.

Razklanost ljudi in družbe na dolgi rok lahko vodi v propad, če ni institucije, ki bi učinkovito ščitila temeljne človekove pravice in svoboščine, vrednote, moralo in pravičnost. Bo kdaj nastopila zlata doba »po meri človeka«, če v državi ne bo predvsem »pravičnega« sodstva, ki obravnava človeka kot človeka, kot živo bitje, ki želi le najti mesto pod svobodnim soncem? Torej sodstva, ki je sposobno v vsakem sporu prepoznati tudi to, kdo je šibkejša stranka, ki jo je treba učinkovito pravno zaščititi in v dvomu soditi v njeno korist? Mislim, da je to mogoče samo pod tem nujnim pogojem – PRAVIČNO sodstvo, ki sodi »po pravu« tako, kot je »prav«, in pravo razlaga ter uporablja, kot je »prav«. Kaj je prav, nam povedo vrednote in morala te družbe (torej bi moral biti sodnik pravzaprav v vsakodnevnem tesnem stiku s to družbo, če bi hotel ugotoviti, kaj je tisto »prav«, pa vedno tega ne zmore). Menim, da tipična, vsakokrat sproti nabrana skupnost družbenega veziva, zaradi katerega je sodstvo v resnici kalna, od prejšnjih časov neprečiščena voda (o kateri nazorno razlaga esej sodnika Tomaža Pavčnika), prepogosto ne zmore ujeti stika s hitro razvijajočimi se vrednotami in moralo te družbe. Sodba, ki tega ne upošteva, ne more biti pravična v očeh (v imenu) družbe.

Zato se tudi kot pravnik sprašujem, ali je morda čas za uvedbo naključno izbrane številnejše porote, ki bi vzpostavila stik s sodstvom in družbo ter sojenje dvignila na višjo raven? Kakšne vrednote, pravico in pravičnost ima vsakodnevno v mislih družba? Naj veččlanska porota v vsakem konkretnem primeru pove sodišču, kaj je moralno, pravično in pošteno? Gre morda za nesporazum med družbo in sodstvom, za izgubljeni stik ali za kaj drugega?

Brez vrnitve k pravni in splošni filozofiji te razprave, ki je nujna, v družbi ne bo, zato tudi ne bo sprememb na bolje, kvečjemu (kot pravilno svari dr. Teršek) še naprej na slabše.