Zdravljenje srčno-žilnih obolenj je postalo tako uspešno, potem ko so se zaposleni na tem področju vrsto let sami trudili za čim boljšo organizacijo. Kar ni bilo najboljše, so urejali sproti. Ni jih zanimalo le, kaj se dogaja v njihovih ambulantah, mnogi so se povezali tudi z bolniki. Močna civilna družba je lahko na oblast naslavljala jasne zahteve, ki jih je bilo težko preslišati. Naloge uradnikov in politikov so namesto njih v velikem delu opravili drugi.
Ko bi morale za bolnike v Sloveniji kaj postoriti same, oblasti niso preveč zavzete. Tudi zato so po več kot dveh letih mandata vlade Mira Cerarja začrtali šele obrise zdravstvene reforme. Ministrica za zdravje prihaja pred koalicijo z različicami financiranja v prihodnje. Analiza s pomočjo tujih strokovnjakov, s katero je nekaj časa utemeljevala zamudo, očitno ni pripeljala do odgovora, katera pot bi bila za Slovenijo najboljša. Tudi svoje odločitve o rokih, ki naj bi usmerjali reformo, bo vlada očitno znova snedla.
Konec avgusta si je zastavila, da bo do 12. decembra osnutek zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je temelj reforme, pripravljen za javno razpravo. Namesto tega je ministrica svoje načrte za zdaj predstavila le koalicijskim kolegom, kar pa bi morala storiti že zdavnaj. Če v vladnih strankah tako dolgo ne vedo, za kaj bo pri reformi sploh šlo, se lahko pri usklajevanju zatakne še hitreje. Večina predhodnikov Kolar-Celarčeve se je pri svojih poskusih sprememb spotaknila kar v lastnih koalicijah.
Vlado Mira Cerarja bomo presojali po tem, ali ji bo uspela zdravstvena reforma. Ta bi lahko postala njena zgodba o uspehu, lahko pa tudi najbolj očitna točka poraza. Tega se v koaliciji vse bolj zavedajo. Vseeno se z reformo še vedno ukvarjajo, ne da bi začrtali njeno srce. Kaj in kako bo napajalo zdravstvo, ta trenutek ni jasno. Še manj, koliko bi lahko posameznika stalo v prihodnje in kaj bo v njem dobil. Prav zato, ker je bil ta sistem tako dolgo prepuščen samemu sebi, pa ni več časa za polovičarstvo.
Reformo bo z vsakim dodatnim dnem zamude težje izpeljati. Ne zaradi nasprotovanja lobijev, ki neizogibno spremlja vsak poskus sprememb, ampak zaradi počasnosti pri njihovi pripravi. Reformisti, ki o pritiskih tožijo že vnaprej, se kar sami obsojajo na neuspeh.
Milojka Kolar Celarc zaupanja, ki ga je dobila kot ministrica, doslej ni upravičila. Tempo je v zadnjih mesecih pospešila, a ne dovolj. Res je, da je mnoge težave podedovala, a tudi njen pristop doslej ni prinesel bistvenih rezultatov. Ministri, ki ne zmorejo pokazati najprimernejše rešitve, niso pravi ljudje za ta položaj. Vseeno pa usoda zdravstva ni več odvisna od Milojke Kolar Celarc ali človeka, ki bi jo lahko nasledil ob morebitnem predčasnem odhodu. Reforma je zdaj v rokah Mira Cerarja.
