A vrnimo se k progi. Najprej, ne gre za drugi tir, ampak kar za progo med Divačo in Koprom, saj bo drugi tir daleč od prvega in si z njim ne bo delil postajališč. Že takoj bi bil tudi za to, da je proga dvotirna. Ne glede na pomanjkanje tehničnega znanja se mi zdi, da so stroški vrtanja ene široke luknje vendarle nižji kot stroški vrtanja zdaj ene in čez čas še druge luknje. Zdajšnji »prvi tir« med Prešnico in Koprom naj bi bil v precej slabem stanju in zato vse bolj nevaren za prebivalce ob njem.
Avstrijci, Švicarji, Slovenci…
O drugem tiru, a ne med Divačo, ampak med Prešnico in Koprom, po mojem vedenju razpravljamo že nekaj desetletij, najbrž precej dlje, kot so v stari Avstriji gradili 577 kilometrov dolgo »južno železnico« med Dunajem in Trstom in dlje ali kot so Švicarji gradili železnico na Jungfraujoch. Prvo so gradili v Prešernovih časih med letoma 1841 in 1857, ko so tunele kopali bolj ali manj s krampi, lopatami, dleti in macolami. Drugo v skalnih globinah treh gora Mönch, Eiger in Jungfrau pa so zgradili med letoma 1896 in 1912; gradili so jo pretežno italijanski delavci, pomagali pa so si že z električnimi vrtalniki. Zdaj, dobrih sto petdeset in dobrih sto let kasneje, naj bi proge gradili s stroji, ki dnevno lahko skopljejo 25 metrov tunela. Res je bila Avstrija mogočna država, Slovenija pa je le nekakšna provinca EU, a če so 577 kilometrov v Prešernovih časih zgradili v šestnajstih letih, bi zdaj 21-krat krajšo progo najbrž lahko zgradili v dveh.
Še nekaj skupnega je med »južno železnico« in »drugim tirom«. Tudi v monarhiji so razmišljali o nekakšnem javno-zasebnem partnerstvu. Leta 1839 je koncesijo za gradnjo dobil bankir Georg Sina, a 23. decembra 1841 je država sklenila, da bo »južno železnico« in tudi druge železnice gradila sama. Zakaj slovenska država ne zmore sama zgraditi 27 kilometrov proge? Zakaj za to potrebuje javno-zasebno partnerstvo in še pomoč drugih držav, ki bi jim za pomoč dali še del Luke Koper? Pravijo, da v slovenskem proračunu za to ni denarja. Morda ga res ni, čeprav so prilivi v proračune letos za dobrih 400 milijonov evrov večji, kot so bili lani, kar pa naj bi omogočilo povečanje »fiskalnega napora«, to je zmanjšanja proračunskega primanjkljaja in konvergenco k nesmiselnemu »zlatemu pravilu«, kot pravijo evropski uradniki.
Res je tudi, da je nič kriva zdajšnja vlada »nepričakovano« dobila račun za »odpravljanje« plačnih nesorazmerij v letu 2008. Kdaj in katera vlada bo požela sadove zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki je uničil avtonomne sisteme posameznih delov javnega sektorja in profesorje, zdravnike, vojake ter policiste spremenil v državne uradnike, se ni vedelo. Da pa bo račun prej ko slej treba plačati, je bilo predvidljivo in predvideno že takrat. Zaradi krize, med katero so ljudje v strahu za delo ponižni, se je trajanje »ravnotežja« podaljšalo. Tudi koliko bo to zdaj stalo, se ne ve, »odpravljanje nesorazmerij« v letu 2008 je takrat stalo približno 400 milijonov evrov, zdaj naj bi samo odmrznitve, uvedene z zakonom za uravnoteženje javnih financ (ZUJF), stale 215 milijonov, z novim prerivanjem med sindikati, ki ga je sprožil dogovor s Fidesom, pa bi se to lahko dvignilo na 400 milijonov.
Suverenost izgubljamo s poslušnostjo
Pri tem ni vse črno. Ne gre spregledati, da se velik del denarja z davki in prispevki hitro vrne v državne blagajne, preostali del pa prek nakupov blaga in storitev pride v gospodarstvo, od tam pa del prav tako v državne blagajne. Vlada v to ne verjame, ali pa se samo prestrašeno oklepa navodil, ki jih dobiva v Bruslju, kot da bi šlo za nauke iz Svetega pisma, ali pa se boji groženj, da nas bodo spet uvrstili med države z neravnotežji. Evropska komisija namreč ugotavlja, da obstaja tveganje neskladnosti osnutka proračuna s pravili EU, ki pa izhajajo iz povsem ugotovljivih napak o gibanju BDP in strukturnih primanjkljajih, iz njih pa predlagani »fiskalni napori«. Zato naj bi evropska komisija Slovenijo uvrstila med tvegane dežele; tokrat niti nismo v tako slabi družbi – z nami so ob priznanih »revežih«, kot so Grčija, Ciper, Portugalska in Španija, tudi Belgija, Finska, Latvija in Italija, ki je najbolj glasno napovedovala, da naukov evropske komisije in ECB ne bo poslušala. Upajmo le, da jih tudi mi ne bomo. Če jih bomo vzeli zares, bomo zaustavili trenutno dobra gibanja, ki so se začela, ko smo malo pozabili na ZUJF. Tako bomo sami zatrli zdajšnja dobra gibanja, ki bi tudi v letu 2017 v državne blagajne prinesla še 400 milijonov več kot letos.
Toda zakaj si država denarja za železnico ne bi izposodila z izdajo državnih obveznic? Donos na desetletne slovenske državne obveznice je malo nad 1,1 odstotka, kar je nekajkrat manj od obresti, ki jih trenutno plačuje Slovenija za posojila z mnogo višjo obrestno mero. Mnenje ministrice za finance, da bi zaradi večjega primanjkljaja plačevali višje obresti, ne drži, zdajšnje številke o donosih se nanašajo na nove zadolžitve, pri starih so obresti in obrestni stroški že določeni. Tudi njena skrb, da bi s tem izgubili suverenost, je odveč, že nekaj let jo izgubljamo s poslušnostjo. Torej. Če je katere od starih obveznic mogoče odkupiti z izdajo novih, cenejših, bi lahko zmanjšali dolg. Skupni bruto in neto dolg Slovenije do tujine se tudi že nekaj časa počasi zmanjšuje, podjetja in banke imajo v tujini že več terjatev kot obveznosti, saj je slednje prevzela država. Gotovo pa o izdaji državnih obveznic za 27 kilometrov proge ne gre spraševati evropske komisije. To, kar je leta 2013 s sicer drago zadolžitvijo v ZDA pogumno napravil finančni minister Čufer, nas je rešilo »trojke«.
