Krizolog Cimerman, župnik v slovenski cerkvi v New Yorku: Slovenska duša ima očitno neko posebno privlačnost

Precej trdoživ božji hram, pravzaprav: medtem ko so na tem delu Manhattna izginjale številne etnične cerkve, je slovenska trendu vztrajno kljubovala tako dolgo, da je letos slavnostno dočakala sto let obstoja. Ne sicer točno julija, ko je mesto bolj prazno, ampak jeseni s slavnostno mašo in dogodkom v znamenitem New York Athletic Club, ki se ga je udeležil tudi newyorški kardinal Timothy Dolan. Pater Krizolog cerkev vodi 24 let ali praktično četrtino njenega obstoja. »Lahko smo ponosni, da se v tej metropoli sveta v cerkvi še vedno govori slovensko,« pravi Martin Cimerman, ki si je ob vstopu v frančiškanski red izbral ime Krizolog. V pogovoru v stanovanju nad cerkvijo razlaga o njeni zgodovini, kako je sploh prišlo do odločitve, da se odpre, kakšno vlogo je pri tem igral nemški župnik in kako cerkev živi danes.

Na Manhattnu je bila dominantna anglikanska cerkev, ki je na severu, kjer je zdaj Harlem, postavila katedralo Saint John the Divine, ki bo, če bo kdaj slučajno končana, največja baročna cerkev na svetu. Tisti, ki so prihajali v New York iz slovanskih in drugih dežel, tudi Italijani in Nemci, pa so se naseljevali na južnem delu Manhattna. Zato so bile prav tu skoncentrirane etnične cerkve. Od teh so tu ostali le še Ukrajinci, Poljaki in Slovenci, za druge ne vem. Poljakov tu še vedno tudi veliko živi, Ukrajincev prav tako, Slovencev pa ne. Zadnji slovenski farani so se z Manhattna odselili pred dobrimi štiridesetimi leti, ko je življenje postalo drago in nevarno. Cerkev pa je ostala in zanjo je pomembno, da jo ljudje še vedno podpirajo, kjerkoli v Ameriki že so. Mnogi Slovenci so tukaj hodili v šolo, dobili prve verske in druge nauke, potem pa so šli za službami na različne konce Amerike, toda ostajajo čustveno vezani na to cerkev, kar je nekaj edinstvenega. Tudi tisti, ki več ne znajo jezika, ohranjajo stik z njo.

V Sloveniji je pred svetovnima vojnama vse socialno življenje potekalo v okviru župnij. Na to so bili ljudje navajeni in ko so prišli v Ameriko, so poskusili čim prej postaviti svoje župnijsko središče. Zgradili so cerkev ali najeli kakšne prostore, kjer so se zbirali, tam so bile poroke, zabave, kulturni dogodki, gledališke predstave, imeli so pevske zbore, harmonikarje. Zelo pestro življenje je bilo. Po ameriških župnijah je tako večinoma še danes. Imajo krasne dvorane za druženja, košarkarska igrišča, svoje šole. V Ameriki pogosto nimaš kam iti na zabavo, če nisi član župnije ali kakšnega elitnega, zasebnega kluba. Le da imajo ti klubi visoko članarino, pa še vsak mesec moraš tam pustiti veliko denarja.

Slovenci so tu hodili v nemško cerkev svetega Nikolaja na Prvi cesti med Prvo avenijo in Avenijo A. Tam so se srečevali z različnimi narodi iz avstro-ogrskega imperija, s Čehi, Slovaki, Hrvati, Poljaki. Ker so prihajali iz imperija, so vsi znali nemško. Leta 1907 so imeli prvi sestanek o tem, da bi imeli na Manhattnu svojo župnijo. Bilo jih je dva, tri tisoč in za ustanovitev župnije so morali zbrati podpise ljudi, da so jo pripravljeni finančno podpreti. Brez denarja ni bilo fare. Zlasti veliko spodbudo za samostojno slovensko cerkev je na predvečer svetega Nikolaja leta 1908 dal župnik v nemški cerkvi John A. Nageleisen. Slovenskemu patru Kazimirju Zakrajšku je rekel, da bi imel v cerkvi pridigo v slovenskem jeziku. To je bila prva taka javna pridiga v slovenščini na Manhattnu. Prišlo je toliko ljudi, da je Nageleisen rekel: poslušajte, saj vas je dovolj, zakaj ne bi imeli svoje cerkve?

Spodbujal jih je in pomagal, trajalo pa je osem let, da so zbrali zadosti podpornikov in denarja. Tako so januarja 1916 kupili hišo za 19.500 dolarjev. Na hitro so jo preuredili (pokaže, do kje je segala zadnja stena originalne hiše, ki so jo potem podaljšali na vrt, da je nastal prostor za večjo cerkev) in 4. julija 1916 je bila tu prva maša, na kateri je oče Nageleisen cerkvi zaželel dolgo in srečno življenje. To je bil velik dosežek. In to je bila spodbuda za še bolj živahno kulturno življenje. Tu so imeli poroke, imeli so speakeasy (obrat za nezakonit promet z alkoholom, op. a.), varili so pijačo in v času prohibicije so nekaj ljudi zaprli. Čisto pravo slovensko življenje… (smeh)

V Ameriki je registriranih 1250 različnih cerkva. To kaže, da so Američani večinoma verni. V Ameriki je svoboda vere zelo živa. Najbolj razširjena je še vedno katoliška vera, ki ima okoli 63 milijonov pripadnikov, na drugem mestu je bila dve leti nazaj Južna baptistična cerkev (Southern Baptist Church), ki ji pripadata tudi predsednika Clinton in Obama, s petnajstimi milijoni vernikov, vse druge pa imajo potem po nekaj milijonov vernikov. Clinton je bil vedno ponosen na to, da ima Amerika največ cerkva na glavo prebivalca. In ena od ver je tudi katoliška.

Zanimivo pa je, da so vse cerkve med seboj izenačene. Takoj ko so se Slovenci osamosvojili in postavili svojo faro, je bila ta povsem izenačena z vsemi drugimi, tudi s katedralo. Znotraj cerkve pa je tako, da je newyorški nadškof tudi nadškof slovenske župnije. Tako da nobena slovenska župnija v ZDA nima s Slovenijo praktično nič, kar se tiče upravnih stvari. Noben slovenski škof o ničemer ne odloča, odločajo teritorialni škofi. Mi seveda pokličemo sem naše škofe za posebne priložnosti. Tudi zato je ameriška škofovska konferenca sprejela dokument, da lokalnega škofa ni treba obveščati in prositi za dovoljenje, če pride na obisk tuji škof, kot sicer veleva kanon. Je pa stvar olike, da ga obvestiš.

Tako smo naredili tudi mi ob stoletnici fare. Kardinala Dolana sem vljudno obvestil, da smo povabili ljubljanskega nadškofa, da pa bomo seveda zelo veseli, če se nam pridruži tudi on. In je rekel, da nas pride pozdravit na slavnostno kosilo v New York Athletic Club, kjer je zelo zažgal s svojo odprtostjo. Povedal je tudi, da so v newyorški nadškofiji vsako nedeljo maše v najmanj 42 jezikih. To je ena najbolj raznolikih škofij, to je obogatitev za mesto, zato vsak rad pride sem. Mestu daje posebno dinamiko.

Tu se kaže slovenski ponos, želja, da se slovenske stvari ohranjajo po najboljših močeh. In to velja tudi za mlajše generacije, ki ne znajo slovensko, pa nosijo slovensko narodno nošo, znajo peti nekatere slovenske pesmi. Slovenska duša ima neko posebno privlačnost, očitno. Ko smo zaznamovali stoletnico cerkve, so ljudje prišli z vseh koncev sveta.

Na najbolj zanimivem…

Svoje čase je bil verjetno zelo prijeten kraj. Potem je bil majčkeno zapuščen, ko so prišla mamila. Tu je bilo tudi veliko umetnikov z vsega sveta. Imeli so svoje studie, ker so bili takrat sorazmerno poceni. Za mesečni najem garsonjere je bilo treba odšteti 300, 400 dolarjev, zdaj je ne boste našli pod 2800 na mesec. Z dviganjem cen so tudi izrivali kriminal. Naraščanje cen je vplivalo tudi na izseljevanje. Slovenci so varčevali in si potem zunaj Manhattna kupili hiše, ker so hoteli na svoje, podobno je bilo z drugimi. V Little Italy so italijanske samo še restavracije, Italijani so šli živet v Brooklyn Hights. Slovence imate tako danes v Connecticutu, New Jerseyju, na Long Islandu, v Pensilvaniji… Imajo zelo urejene hiše, vrtove, bazene, se pa še vedno radi vračajo sem, kjer je ostala slovenska cerkev.

Škof jo je zaprl in ukinil župnijo ter jo pridružil madžarski in slovaški. Potem so Slovenci vzeli stvar v svoje roke. Slovenec, ki ima v Washingtonu odvetniško pisarno, Joseph Fuisz, je v Vatikanu pred kongregacijo za škofe sprožil tožbo. Kongregacija je škofu v Allentownu odgovorila, da ukinitev župnije istočasno ne pomeni tudi zaprtja cerkve kot hiše molitve. In da mora cerkev odpreti ter enkrat na leto imeti mašo. Slovenska župnija je tudi v Fairfieldu v Connecticutu, naslednja pa je v Clevelandu.

Mislim, da smo Slovenci na splošno zelo darežljivi. Ko se zgodi kakšna naravna nesreča, radi pomagamo. Zanimivo, koliko misijonarjev, ki jih podpirajo Slovenci, imamo po svetu kot majhen narod. Tudi sem mi ljudje, ki jih v življenju še nikoli nisem videl, za praznike pošiljajo kuverte. Kajti – samo od tega živimo, od podpore. Nekateri morda mislijo, da nas podpira škofija. Ni res. Škofijo je treba podpreti. Saj škof ni mehanik, da bo zaračunaval in služil s svojimi uslugami. Uprava, škofija, uradi – vse to se plačuje iz donacij župljanov. Škof, ki je glavni župnik, mi pa njegovi predstavniki v vsakem delu škofije, daje glavne usmeritve. Določa, kolikšna je plača duhovnika. In toliko lahko vzameš s cerkvenega računa. Napišeš si ček. Vsako leto daš potem na škofijo obračun, koliko je bilo prihodkov, koliko izdatkov. Imajo pet revizorjev in odprto telefonsko številko, če kdo sumi, da se kje dogajajo nepravilnosti.

Za to, da je do tega prišlo, so gotovo krivi župniki, ki so iz župnije pobrali 100.000 dolarjev in izginili neznano kam. Vsem pa je jasno, kakšna je zakonodaja. Škofija je korporacija, župnije pa njeni posamezni deli. Tako je postavljena piramida: glavni šef je kardinal, potem je generalni vikar škofije, potem sem župnik, potem sta dva skrbnika, ki ju sam določim ali ju izberejo farani. Pet ljudi. Po zakonu moramo imeti letne sestanke. Enako je, če imate fundacijo. Župnij je v Ameriki seveda na tisoče in se vseh ne nadzira ves čas. Delajo pa naključna preverjanja. In če se zaplete, pogledajo vse zapisnike za nazaj. Torej je red.

Cerkev je neobdavčena, pravzaprav so neobdavčene vse neprofitne organizacije. Če pa bi spodnje prostore cerkve denimo proti plačilu oddal za snemanje filma, bi moral prijaviti prihodek davčni službi. Za to skrbi škofija, ki vloži davčno prijavo v imenu vseh župnij. Za to imajo odlične advokate in finančnike, saj mora škofija pregledati vsa poročila. To odlično deluje.

Politika se tu ne dela na verski podlagi, ampak na podlagi programa. To je bistvena razlika. Tu imamo milijone Špancev, ki so katoliki, Portugalce in Angleže, ki so anglikanci, Nemci so protestanti. Pripadnost neki veri nima posebne vloge. Evropa se mi zdi bolj sekularizirana kot ZDA, verjetno zato, ker ZDA niso doživele izkušnje marksizma.

V celoti je bila ameriška cerkev kar precej prizadeta, newyorška nadškofija še najmanj, najvišjo ceno pa plačuje škofija v San Franciscu. Zdaj že pokojni newyorški kardinal Edward Eagan je s solzami v očeh in tresočim glasom rekel, da je neskončno hvaležen Bogu, da je bil imenovan v škofijo s takšnimi duhovniki in tako malo pedofilskimi škandali. Nočem ničesar opravičevati, vendar ameriška cerkev vodi ogromno stvari, ne le škofije, ampak tudi šole, bolnišnice, domove za ostarele, in ob takšni množičnosti seveda dobiš vse vrste ljudi. Niti me ne čudi, da je bilo v duhovniških vrstah toliko pedofilov, ker pedofili gotovo čutijo, da so drugačni od drugih, in bežijo v duhovniške vrste, misleč, da bodo tam še najbolj zaščiteni in skriti. Zato je to tak problem. Največji vrag je, da ni zanesljivega instrumenta, s katerim bi lahko vnaprej odkrili takšna nagnjenja. Butasto pa je, da nekdo v tem uživa in reče: poglejte, kakšna je cerkev. To je žalostno. Prvi refleks je bil izogibanje sramoti in škandalom, zato so duhovnike premeščali, potem pa je bila sramota še večja.

Ko gredo v konklave, se nikoli ne ve, koga bodo izbrali. In so dobrega. Ne vem, kateri papež bi se bolje soočil z begunsko krizo kot Frančišek. Probleme je v favelah Brazilije in Argentine spoznal od blizu. Ko je šel v Grčijo k beguncem in so ga potem vprašali, kaj si je mislil, ko je videl te ljudi, je človeško rekel: najrajši bi se zjokal. Ne daje akademskih odgovorov in ne govori odmevnih citatov. Govori človeško, ne gre za velike traktate Tomaža Akvinskega. Preprosto reče: ljudem je treba pomagati. In k temu poziva politike. Je pa papeška služba vedno težja. Včasih se za papeža niti ni dobro vedelo. Zdaj, ko je življenje tako globalno in papeško delo vse bolj naporno, se bo rok trajanja papeževanja krajšal.

prihodnost slovenske cerkve v New Yorku?

Obstoj cerkve je zmagoslavje slovenskega človeka, ljubezni in drznosti, tega, da so si ljudje pred sto leti in še prej sploh upali priti v nov svet. To je zahtevalo ogromno samozavesti. In šli so zato, da bi družinam omogočili boljše življenje. Zgodb je ogromno in nekatere so tudi tragične. Bil sem v bolnišnici, kjer je umiral možak. Jokal je, ko je razlagal svojo zgodbo: da je prišel iz Bele krajine, da ni znal jezika in da je bil nepismen. Povozil ga je avto, v bolnišnici ga niso nič razumeli in so mislili, da je prizadet. Po okrevanju je ostal tam, pomival je posodo, doma pa so gotovo mislili, da je našel drugo ženo in je nanje pozabil… Mar ni to katastrofa? In koliko je podobnih primerov. Lahko pa smo ponosni, da se že sto let v tej metropoli sveta govori tudi slovensko.

Kaj bo s cerkvijo? Prednostno poslanstvo cerkve je pomagati ljudem, da ohranijo vero tudi takrat, ko se integrirajo v ameriško družbo. To je ta evangelijski naboj – da ljudje ne postanejo čisto nekaj drugega, kot so bili. Cerkev bo to funkcijo gotovo še opravljala, dokler bo to kdo želel in dokler bomo imeli duhovnike, ki bodo za to skrbeli, ob tem pa bo prisotna tudi slovenska kultura. Zelo je pomembno, da ljudje tudi tu doživijo svojo kulturno veličino ali majhnost, v primerjavi z vsem vrvežem New Yorka. In sem prihaja tudi veliko naših poslovnežev. Vesel sem, da je vse več mladih, ki so zelo uspešni. Od tistih v Sloveniji pa je odvisno, ali jim bodo pustili, da se vrnejo in so uspešni tudi doma, ali pa se bodo v strahu za svoje stolčke zaprli. Mislim, da nimajo pravice zapirati vrat, in kdor omogoča taka dejanja, dela slovenskemu narodu medvedjo uslugo.

Dokler bom zdrav, bom še vodil cerkev. Nehal sem kaditi, držim se diete, pazim. Pravim, da moramo paziti nase in opustiti slabe navade, da bomo živeli čim dlje. Sicer pa velja zame enako kot za vsakogar: da poskušaš živeti kakovostno življenje čim dlje.