Njegovo stanovanje (scenografija Damir Leventić) prežema estetika analognega; vihtenje velike črne slušalke, predirljivo tiktakanje ure, škrtajoči odzveni radia in pisanje s kredo brez možnosti korigiranja. Skratka, vrženi smo v neki drug čas, ki je že zdavnaj zgodovina, in uf, še sreča, pregrizli smo se že naprej, do višjega (digitalnega) napredka. In v to dejansko tudi verjamemo, vse dokler ne začenjajo poklicne tegobe, ki pestijo Hansa Schnierja (danes mu ne bi ušla oznaka »samozaposlenega klovna«), postopoma skozi dovtipe ali dejstva postajati vse bolj naše. Ko prepoznamo naš sodobni finančni kolaps kot kopijo povojno nemškega, nas hkrati popadeta fascinacija in obup.
Vendar uprizoritev Nemoč (ki se s perspektive rabe ambienta v zametkih navezuje na Ekartovo režijo Gostije leta 2011) ne stremi zgolj ne k enemu ne k drugemu ekstremu, ampak išče še številne nianse vmes; predvsem skuša nad solističnim nastopom ohranjati dinamiko razsrediščenja. Njen protagonist (Nik Škrlec), se tako znajde na kompleksnem poligonu preigravanja raznolikih identitet ter časovnih, prostorskih in vsebinskih preklopov. Njegovih vlog je več, v krovnem izhodišču je naš gostitelj, njegovo jedro in najobširnejši del pa je v portretiranju klovna Hansa Schnierja in njegovih bližnjih. K njemu, ki je že sam po sebi izredno značajsko zavozlan (tragično zaljubljeni alkoholik z razpadajočo umetniško kariero, ob tem pa še v stalnem sporu z lastno družino in katoliškim redom), pristopajo še drugi liki ali vsaj glasovi, ki jim Škrlec posoja gibe in govorne akcente. S tem uteleša njihovo nevidnost (odrsko nenavzočnost), kar ga poleg alkoholizma in ljubezenskega obupa (ki sta mu dana med platnicami) že skoraj spelje v nekakšno sproti (»v živo«) nastajajočo vrtoglavico kot posledico številnih hipnih psiholoških manevrov, ki jih Škrlec lovi, a jih obenem docela nadzira. Žongliranje z množičnimi perspektivami izrekanja, naslavljanja in simbolno raznolikostjo uporabe telesa (od mentalnega napora do fizičnih veščin) pa Škrlec ves čas drži na distanci, izogiba se pretirani komiki, patetiki in vživljanju, tudi trikov nam privošči le za pokušino, nekako se zdi, da nas tako dobesedno kot v prispodobi ves čas pušča na realnih tleh.
Sicer pa razmerje med intimno in globalno nemočjo Ekart skupaj z dramaturginjo Simono Hamer razporedi skozi princip zgovornih potujitev. Varufakisove šokantne ugotovitve finančno-gospodarskih raziskav (vrtoglavih posojil in izgub) niso zgolj v funkciji razbijanja fikcije ali navezav nanjo, temveč so presajeni v format klovnovskih/cirkuških točk, kar vzbuja ne le cinizem, ampak namiguje na njihov lažni obstoj. Pokajoči borzni baloni – na črepinjah katerih številni ustvarjalci tudi še danes, tako kot Schnier, skupaj praskajo honorarje, ščitijo svoje dostojanstvo in še z zadnjimi silami ohranjajo svojo umetniško preživetje – postanejo razvedrilni rekviziti v rokah spretnega artista. Saj, iger je dovolj, za kruh bomo pa že.
