Večina Britancev ima že dovolj brexita in zmede, ki jo delajo ministri s protislovnimi izjavami o trdoti oziroma mehkobi brexita ter agresivnosti vse bolj paničnega brexitskega tabora. Včeraj so Otočani za dobro mero izvedeli še, da bo vrhovno sodišče šele prihodnje leto razsodilo, ali vlada potrebuje ali ne odobritev parlamenta, da bi sprožila dveletni postopek odhoda iz Evropske unije, ki ga zahteva petdeseti člen lizbonske pogodbe.
Relikvijski kraljevi privilegij
Vlada trdi, da ga ne potrebuje, številni poslanci in lordi pa ravno nasprotno trdijo, da ga, ker je Britanija parlamentarna demokracija, ne pa nekakšna izvoljena diktatura. Vseeno pa parlament ni bil tisti, ki je sprožil to pravno bitko z vlado, ampak je bila to skupina proevropskih državljanov. Vlada trdi, da ne potrebuje odobritve parlamenta na podlagi stoletja starega, relikvijskega, nedemokratičnega in vprašljivega načela britanske ustave (Britanija je ena od maloštevilnih držav, ki nima pisne ustave kot samostojnega dokumenta, ampak jo tvorijo vsi zakoni), ki se imenuje royal prerogative. Ta »kraljevi privilegij« je pooblastilo, ki ga lahko monarh uporabi po nasvetu premierja in vlade. Kraljica Elizabeta II. bi torej morala po nasvetu premierke Therese May in njenih ministrov »ukazati« vladi, da sproži brexitski postopek brez odobritve parlamenta. Zveni bizarno. In zelo nedemokratično.
Košarica visokega sodišča
Prejšnji mesec so trije sodniki visokega sodišča razsodili, da vlada nima prav oziroma da ima prav skupina državljanov pod vodstvom poslovne ženske in milijonarke Gine Miller, ki trdi, da premierka in ministri lahko posegajo po kraljevem privilegiju pri podpisovanju mednarodnih pogodb, ne morejo pa sprožiti brexita brez odobritve obeh domov parlamenta. Zakaj ne? Zato ker bi sprožanje petdesetega člena lizbonske pogodbe spremenilo britanski zakon o evropskih skupnosti iz leta 1972, ki podeljuje določene pravice in dolžnosti Britaniji in njenim državljanom. Kot je na primer pravica do svobodnega gibanja. Visoko sodišče se je strinjalo z Millerjevo, ki ji nekateri najbolj agresivni »brexitirji« grozijo s smrtjo in jo pošiljajo »nazaj v Afriko« (ker je temnopolta), da bi poseganje po kraljevem privilegiju za sprožitev brexita izničilo te pravice in dolžnosti.
Najpomembnejša odločitev
Vodilni otoški pravniki trdijo, da gre za najpomembnejši ustavni primer, o katerem bo odločalo vrhovno sodišče. Temu primerno ga bo prvič v zgodovini obravnavalo in o njem odločalo vseh enajst članov sodišča, deset moških in ženska. Vrhovni sodniki, pri katerih je tisk odkrival domnevno proevropskost, na vso moč poudarjajo, da se ne bodo ukvarjali s tem, ali je prav ali narobe, da Britanija zapušča EU, ampak samo s tem, kdo mora na podlagi britanskega zakona sprožiti brexit. Državni tožilec, ki je prvi argumentiral vladno stališče, je včeraj trdil, da je vlada, ko je pristala na referendum, »jasno pričakovala, da bodo ministri sprožili brexit« in da bi parlament lahko takrat omejil pristojnosti vlade, pa jih ni. Trdil je tudi, da kraljevi privilegij ni relikvija, ampak ključni del ustave.
