Voditelji à la Uroš nas prepričujejo, da le izrekajo tisto, kar si želimo mi na drugi strani zaslonov. Vsi na ekranih, ki prezentirajo državo, oblast in javni sektor, so naš sovražniki, grobarji in krivci za naš družbeno-socialno-ekonomski položaj. Krivi za naše nezadovoljstvo. Našo patpozicijo. Našo ujetost v labirintu misli »n'č se ne premakne naprej«.
Uroš je to triumfalno vprašanje po odstopu, ki v sebi že nosi podmeno – Kaj še čakate? – zastavil največkrat posneti ministrici zadnjega časa Milojki Kolar Celarc. V tednu, ko je opozicija interpelirala malo za šalo – malo zares kar vso vlado, je ministrica kot srna ostala sama na čistini. Zapustili so jo koalicijski partnerji, zapustil jo je njen šef, torej predsednik vlade Miro Cerar, in zapustila jo je poslanska skupina. Njen greh je neverjeten. Prekinila je zdravniško stavko.
Okej, zdravniška stavka res ni imela več podpore javnosti, zdravniki so res v naših očeh postali računovodje, ki skušajo popraviti letne bilance na svojih osebnih računih in jih splošno dobro briga toliko kot lanski sneg, ampak dejstvo je, da smo vsi akutni in vsi potencialni pacienti padli v nemilost politične igre. Seveda nismo verjeli Konradu Kuštrinu, da nas ima vlada za talce, ampak kako si naj pomagamo s tem v trenutku, ko potrebujemo pomoč. Pomoč, ki ni več samoumevna.
Zato lahko ta teden zapišemo kot enega najbolj črnih v naši novejši zgodovini. Teden, ko je politika še enkrat dokazala, da je navadna kurba. Da se vse njene dobronamerne fraze sesujejo v prah takoj, ko zasluti politični profit. V trenutku, ko se začne tržno gledati na politiko, nam ni več pomoči. V trenutku, ko se vse skupaj zvede na imenovalec, kdo bo koga, pristanemo v resničnostnem šovu. Tam jim gre le za to, kdo bo koga spravil iz igre in s kom bo kdo paktiral, da bo ostal v njej. Zadnje epizode nezanimivega eksotičnega šova Survivor nam kažejo le eno: neskončne pogovore tekmovalcev, kdo leti iz igre. Oziroma kdo mora s kom potegniti, da bo ostal na rajskem otoku.
Tekmovalci so po drugi strani utrujeni, popikani, lačni, psihično uničeni, na robu blodenj in blebetajo neumnosti. Politiki se te dni obnašajo natančno tako. Naveličani, utrujeni, brezidejno podobni zombijem se skušajo ohraniti na površju. Gon po preživetju, užitek po malem koščku oblasti, narcisistično ugodje odločevalca in namišljen ugled premagajo izpraznjenost, brezidejnost, jezo, paranojo in strah.
Pogled pa se lahko obrne tudi na glavo. Kaj pa če je celoten smisel politike ravno v tem, da ves čas skrbi za obredno žrtvovanje svojih članov? Torej da lahko politika obdrži svoj nadnaravni, svetniški ali šamanski status, mora na določeno časovno enoto nekoga vreči na ogenj splošnega nezadovoljstva. Ministrica za zdravje ni ostala brez podpore zaradi svojih stališč, prekoračitve ali neprekoračitve pooblastil, vsebinskega nestrinjanja, različnih pogledov na zdravstveni sistem, ampak zaradi banalnega rituala, ki zahteva žrtve. Bila je pri roki, bila je morda celo komu nesimpatična, morda je celo ogrožala kakšen interes, vendar je njeno žrtvovanje povsem simbolne narave: dragi podaniki, poglejte nas, kako vam v zahvalo za vašo ljubezen in verovanje izročamo eno našo članico. Ni nam hudo, saj vemo, da boste vi zdaj pomirjeni. Dajte nam nekaj časa mir, potem pa dobite novo daritev. Nekaj ministrov in ministric je že v vrsti. Pa tudi kakšna uprava javnega zavoda ali podjetja se bo našla na vašem jedilniku.
Ves čas so nas politiki prepričevali, da je treba normalizirati stanje v državi. Paradoksalno se normalnost lahko doseže le skozi nenormalne poteze. Racionalnost dobi spet mesto v družbi skozi iracionalne odločitve. Namreč to, kar je politika ta teden manifestirala ob prekinitvi zdravniške stavke, ni nič drugega kot odločitev, skregana z zdravo logiko. Namesto da bi si po stavki nabrala moči, da se sooči z drugimi sindikalnimi pritiski in destruktivno opozicijo, se je začela klati med seboj.
Če je to scenarij nekoga drugega, potem je politika, ki se ima za drugačno, spet padla na isto finto. Drugi so ji podtaknili skrivno agendo, v katero so se naivno ujeli. Težko je zdravorazumsko razumeti, da se člani tropa distancirajo od svojega člana v trenutku, ko jih ta reši. Razen če res ne verjamemo, da je naša politika vse bolj podobna plemenskim kultnim tradicijam obrednih žrtvovanj in predajanj. Glede na to, da imamo eno članico obskurnih kultov v Bruslju, drugo pa na čelu državne blagajne, je vse mogoče
