Na ministrstvu so tako na spletu objavili »Predlog zakona o strateškem razvojnem območju državnega pomena v Občini Hoče - Slivnica«, ki ga je vlada v četrtek sprejela in ga bo predložila državnemu zboru v sprejetje po nujnem zakonodajnem postopku. Imenoval ga bom kar »Lex Magna«. Lex Magna dopušča, da se za izvedbo projekta poseže v zasebno lastnino lastnikov zemljišč na (prihodnjem) strateškem razvojnem območju proizvodne cone v občini Hoče - Slivnica. In sicer tako z odvzemi lastninske pravice kot s služnostmi, oboje v korist občine Hoče - Slivnica.
Kaj je javna korist?
Ni težko razumeti (dobronamerne) težnje vlade, da pomaga gospodarsko pasivnemu severovzhodu Slovenije z visoko stopnjo nezaposlenosti in vsemi socialnimi, psihološkimi ter zdravstvenimi težavami, ki iz tega izhajajo. Pa vendar se mi zdi, da tisti, ki nam vladajo, v svoji prenagljeni hlastavosti ustreči tujemu investitorju pozabljajo na nekatere temeljne ustavnopravne postulate. Člen 69 ustave določa, da se lastninska pravica na nepremičnini sicer lahko (prisilno) odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali v denarju in pod pogoji, ki jih določa zakon – vendar le v javno korist. Seveda mora biti razlastitev v vsakem posamičnem primeru primerna za dosego konkretne javne koristi, nujna za dosego te javne koristi, kakor tudi sorazmerna – vrednost konkretne javne koristi mora odtehtati izgubo ali omejitev lastnikove pravice na nepremičnini. Razlastitev je tako odvzem lastninske pravice na nepremičnini kakor tudi njena omejitev (praviloma s služnostjo v javno korist ali drugačno pravico uporabe).
Kaj je javna korist, ustava neposredno ne pove. Gre za eno tistih težkih in kompleksnih razlagalnih vprašanj, s katerimi se praviloma mučijo pravni akademiki, sodišča in čisto na koncu tudi ustavno sodišče. Ministrstvo za gospodarstvo pravilno navaja, da je javna korist vrednostno odprt in pravno nedoločen pojem, ki ga sodoloča ekonomsko, socialno in politično stanje družbe. Tukaj kljub temu navajam resne razloge za dvom, da Lex Magna dejansko sledi javni koristi, kakršno ima v mislih 69. člen ustave.
Zasebni kapital je danes prisoten v številnih občutljivih in družbeno pomembnih panogah, tudi v gospodarskih in negospodarskih javnih službah. Ko govorimo o »javni koristi« ali »javnem interesu«, nikakor ni nujno, da mora iti za naprave, objekte ali dejavnosti, v katerih je vse javno in ni nobenega elementa zasebne pobude ali zasebnega lastništva. Sodobne države javnemu interesu sledijo tudi prek sodelovanja z zasebnim sektorjem; pri tem sodelovanju se mora seveda kazati tudi podjetnikova računica, javni uslužbenci in funkcionarji, ki oblikujejo ta razmerja, pa morajo biti tako pošteni kot tudi dovolj strokovni in sofisticirani, da se lahko pogajajo s prekaljenimi kapitalisti.
Bralcev ne bom utrujal s suhoparnimi navedbami imen veljavnih zakonov, ki urejajo razlastitve nepremičnin. Zadošča naj pojasnilo, da so razlastitve mogoče predvsem zaradi gradnje, rekonstrukcij, obratovanja in vzdrževanja cest, železnic, daljnovodov, kablovodov, plinovodov, toplovodov, optičnih in drugih komunikacij, letališč, pristanišč in podobne javne infrastrukture, zaradi razglasitve določenih zemljišč za javno dobro, gradnje socialnih in neprofitnih stanovanj, pa tudi zaradi izvajanja nekaterih drugih dejavnosti, ki so očitno znotraj tradicionalnega in ustaljenega razumevanja javnega interesa (zdravstvo, šolstvo, kultura, znanost, socialno varstvo). Skratka: večinoma je razlastitev podpora postavitvi javne infrastrukture ali delovanju gospodarskih ali negospodarskih javnih služb ali drugih reguliranih dejavnosti v neposrednem javnem interesu, ali pa je namenjena zagotovitvi splošne in enakopravne rabe določene stvari vsakomur oziroma pokritju stanovanjskih potreb. Element javne koristi je tu močan, prevladujoč in na prvi pogled očiten.
Razlastitveni upravičenec iz odločbe o razlastitvi je praviloma država ali občina; vendar je to lahko na primer tudi zasebni operater komunikacijskega omrežja. In tudi če je upravičenec oseba javnega prava, lahko ta v drugem koraku razlaščeno nepremičnino prenese v last zasebnika ali mu omogoči njeno uporabo na neki drugi pravni podlagi. V načelu na naštetih področjih torej že danes ni izključeno, da bi bili končni upravičenci iz razlastitvenih operacij zasebniki. Ni že v temelju protiustavno, da zemljišča razlaščenega zasebnika nazadnje preidejo v last drugega zasebnika ali pa ta na njih postavi določene objekte ali infrastrukturo, ki je v njegovi lasti. Razlastitev nepremičnin je res dovoljena le zaradi javne (ne zgolj zasebne) koristi. Vendar lahko javni koristi – seveda vedno le skupaj oziroma v povezavi z lastno zasebno koristjo – sledi tudi zasebnik. Če pa je tako, lahko občina ali država razlastita enega zasebnika v korist drugega zasebnika, ki bo deloval (tudi) v javno korist, seveda pod pogojem, da je element javne koristi v njegovem delovanju znaten in pomemben.
Privilegiranje določenega podjetja
Toliko na načelni ravni – na tej točki se začenjajo problemi s konkretnim osnutkom Lex Magne. Precejšen problem Lex Magne je v tem, da iz dosegljivih podatkov jasno izhaja, da je zakon (torej akt, ki bi moral veljati za vnaprej nedoločeno število abstraktno zamišljenih primerov) očitno napisan za konkretnega investitorja in celo za njegovo točno določeno naložbo v občini Hoče - Slivnica. Osnutek seveda izrecno ne omenja Magne, pač pa govori o razlastitvi za namen »večje investicije«; vendar je tako iz obrazložitve Lex Magne kot iz časovnega poteka dogodkov brez trohice dvoma jasno, da se je zakonodajni mehanizem premaknil in začel mleti izključno zaradi investicijskih načrtov tega avtomobilskega giganta in da je zakon dobesedno napisan zanj. Tak pristop se zdi neobičajen in diši po precejšnjem privilegiranju vnaprej določenega podjetja, ki mu bo očitno s specialnim zakonom, ki bo veljal le za občino Hoče - Slivnica, dan na voljo mehanizem razlastitve, ki ni na voljo drugim zasebnim podjetjem oziroma drugim slovenskim občinam in regijam, ki bi želele podobne mehanizme za spodbujanje razvoja. Postavlja se torej tudi vprašanje kršitve načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena ustave.
Poleg tega obstajajo močni razlogi za dvom, da je javna korist, ki zadošča za razlastitev, tudi prenos zemljišča na občino samo zato, da bi ga ta potem prenesla v last zasebnega podjetja, ki se ukvarja s povsem običajno tržno dejavnostjo, oziroma zato, da bi na njem ustanovila stavbno pravico tega zasebnega podjetja. Pri industrijskih in drugih običajnih tržnih dejavnostih namreč javni interes ni pretežen in prevladujoč; v ospredju je zasebni interes podjetnika, ki praviloma ne bi smel zadoščati za razlastitve nepremičnin drugih zasebnikov.
Ključno vprašanje glede skladnosti Lex Magne z 69. členom ustave je namreč naslednje: ali za razlastitev zasebnih nepremičnin zadošča posredna javna korist od profitnega delovanja zasebnega podjetja, ki bo te nepremičnine dobilo v last in na njih poslovalo? To je pričakovana in negotova javna korist, ki naj bi se kazala v povečani gospodarski dejavnosti, povečanju zaposlenosti in posledičnem zmanjšanju socialnih patologij, skladnem regionalnem razvoju, večjih fiskalnih prilivih, zmanjšanju socialnih transferjev, povečani aktivnosti podizvajalcev, logistov in prevoznikov, sinergijah z mariborskim letališčem in v vseh preostalih pozitivnih učinkih, ki jih vlada pričakuje od morebitne Magnine tovarne v Hočah. Ta pričakovana (imenujmo jo) javno-zasebna korist ni enaka in po moje tudi ni enakovredna tisti, ki je splošno sprejeta kot podlaga razlastitev na področju javne infrastrukture, javnih služb, javnega dobra in močno reguliranih dejavnosti – pa čeprav se lahko tudi na teh področjih pojavljata zasebna lastnina in zasebno upravljanje.
Lastnik kot ovira
Glavni problem vidim v tem, da se lastnika zasebnega zemljišča pri razlastitvah pojmuje razčlovečeno, kot navadno oviro, ki je na poti drugemu (bolj sodobno opremljenemu, bogatejšemu in bolj tehnološko naprednemu) zasebniku pri ustvarjanju dobička. Po logiki Lex Magne bi morali razlastiti vse preostale lastnike majhnih trgovinic v soseskah, če bi po njih želel poseči kakšen Spar ali Mercator s svojo večjo učinkovitostjo in ekonomijo obsega …
Ministrstvo za gospodarstvo do neke mere razume ustavnopravno zagato glede obstoja javne koristi in se trudi najti primerjalne zglede za svojo tezo, da je javna korist za razlastitev podana tudi zaradi »gradnje objektov za izvedbo večje investicije na strateškem razvojnem območju proizvodne cone«. Obrazložitvi Lex Magne je sicer uspelo najti zgled za podobne pristope (razlastitev zaradi pomembnih naložb, tudi v korist avtomobilskih koncernov) le v manj razvitih državah, predvsem na Slovaškem, torej v državi, ki sledi drugačnemu razvojnemu modelu kot Slovenija (spodbujanje gradnje velikih tovarn v tuji lasti, ki zaposlujejo zelo slabo plačane nizkokvalificirane delavce).
Z načrtovano uzakonitvijo možnosti razlastitve zemljišč za namen izvedbe zasebnega projekta na področju povsem običajne industrijske dejavnosti vlada tvega kršitev 69. člena ustave in tako »pleše na konici ustavnopravne igle«. Zelo verjetno je, da bo skladnost Lex Magne z ustavo izpodbijana, projekt pa bodo obremenili zahtevni pravni spori. In zakaj vse to? Da bomo postali nova Litva, Latvija, Slovaška? Če bo Lex Magna sprejet, bo podobne zakone, ki posegajo v našo zasebno lastnino, poskušal izsiliti vsak potencialen veliki tuji investitor, kar prinaša zelo visoko tveganje korupcije. Upam, da zakon ne bo sprejet.
