A potem, ko s pomočjo prijatelja, zaposlenega v Kliničnem centru, skrajšaš čakalno dobo na zgolj mesec dni, se seveda pomiriš. Oziroma, če smo natančni, si se prisiljen pomiriti, ker pravičniški srd ne pristoji nekomu, ki do magnetne resonance dostopa s pomočjo vez in poznanstev. Tako samemu sebi zapreš usta in se hkrati sam pred seboj opravičuješ, da je bolje biti zdrava baraba kot bolan poštenjak.
A ker nikakor nočeš biti baraba, četudi zdrava, se medtem, ko v bolečinah šepaš od kavča do stranišča, prepričuješ, da tvoj primer ni osamljen in da tudi drugi delujejo podobno. Ker nas vse v to sili nedelujoč zdravstveni sistem. Če bi sistem vsaj za silo deloval, razmišljaš, bi namreč prišel na vrsto, še preden bi se ti uspelo spomniti, da si na obletnici valete izvedel, da je eden od nekdanjih sošolcev zdaj voznik rešilca.
In potem si nenadoma besen. Tako besen, da bi ne le po hitrem postopku privatiziral celotno javno zdravstvo, marveč bi vsem odgovornim za zatečeno stanje dosmrtno prepovedal ukvarjanje z medicino, zdravstvenim ministrom, direktorjem največjih bolnišnic in vodjem Fidesa pa celo gledanje Dr. Housa. Ker ne le da moraš kljub dobri vezi ti še vedno cel mesec dni čakati na slikanje z magnetno resonanco, medtem ko ti je v Nemčiji, tako pravijo znanci, ki se spoznajo na nemško zdravstvo, ta čudežna aparatura na voljo še isti dan. Ne, ob vsem tem se moraš počutiti še krivega, ker ne čakaš tri do pet mesecev, tako kot čakajo reveži, katerih bivši sošolci ne vozijo rešilcev. Zdravstveni sistem v naši državi te ne le ovira na poti do ozdravitve, marveč te ob tem še navda z občutkom, da si slab človek.
A na tvojo srečo je ni nevšečnosti, o kateri bi bilo prijateljem in znancem v Sloveniji lažje pojamrati kot o peripetijah pri bolnišničnem zdravljenju. Tako polni usmiljenja in razumevanja, kot so ljudje pri nas takrat, ko vas poslušajo, kako jim pripovedujete o čakalnih dobah, sitnih medicinskih sestrah in o ošabnih zdravnikih, so verjetno le še takrat, ko vam umre nekdo vaših bližnjih. Izgovoriti morate le to, da ste šli k zdravniku, in še tako nepozornemu poslušalcu bo kristalno jasno, kaj vas teži, njegov pogled pa poln iskrenega sočutja.
Ker ko govorimo o zdravstvu, vsi mi čutimo enako. V deželi, kjer so se ljudje še danes sposobni pričkati glede tega, ali so Nemci v drugi svetovni vojni izgubili ali remizirali, uradno še ni zabeležen spor zaradi različnih pogledov pacientov na razmere v slovenskih bolnišnicah. Še več, znanci, ki se spoznajo na spletne forume, radi povedo, da se pod novicami o zdravstvu in zdravnikih anonimni pisci komentarjev sploh ne razdelijo na domobrance in partizane. Smo mi in so zdravniki in zdravnikov si še nikdar nihče, razen njih samih, ni drznil zagovarjati. Zdravniki držijo skupaj in drug drugemu ščitijo hrbet, zato moramo v boju proti njim skupaj držati tudi mi, pacienti.
Ko nekdo izmed nas reče, da zdravniki dopoldan v javni bolnišnici spijo, popoldne v zasebni ordinaciji pa delajo kot urice, mi kimamo. Ko nekdo izmed nas reče, da so čakalne vrste umetno ustvarjene, da bi se ljudi preusmerilo v samoplačniško zdravljenje, mi kimamo. Ko nekdo izmed nas reče, da so zdravniki arogantni, neprofesionalni in neolikani, mi ne le kimamo, temveč že pripovedujemo zgodbo, ki to trditev dodatno potrjuje. In ko nekdo izmed nas reče, da zdravniki stavkajo samo zato, ker so pohlepne barabe, ki bi rade manj delale za več denarja, mu mi veselo zaploskamo.
Zdravniki zato v boju za izboljšanje svojega položaja nimajo prav nobenih možnosti, ker v tem boju mi navijamo za politike. Mi, ki nikoli ne navijamo za politike, ker so politiki pohlepne barabe. V bistvu ne vem, s kom bi se morali spopasti naši zdravniki, da bi mi navijali za njih. S preprodajalci drog ali izterjevalci dolgov, najbrž. Pa še v tem primeru bi marsikdo težko stiskal pesti za Konrada Kuštrina, ker gre, kakor mi prišepetavajo znanci, ki se spoznajo na govorice, za človeka, ki rad parkira na prostoru, rezerviranem za invalide.
A v res nezavidljivem položaju je v resnici vlada, ki mora z zdravniškim sindikatom skleniti kakšen takšen sporazum, ki bo prekinil zdravniško stavko. Vsak kompromis, ki ga v ta namen sprejme, bo namreč pri ljudstvu povzročil ogorčenje. Pravzaprav Miru Cerarju in Milojki Kolar Celarc ne preostane drugega, kot da nam dan za dnem na veliko jamrata zaradi svojih težav z zdravniki. Mi, pacienti, bomo zagotovo polni razumevanja in usmiljenja.
