Že kar davno je tega, odkar sem bil na obisku pri nekdanjem prijatelju v Bosni in ko sva vstala, je njegova mama, stara približno 55 let, že pridno delala v hiši. Ko naju je zagledala, je takoj začela pripravljati obilen zajtrk in na mizo je dala vse, kar je imela doma. Živeli so na vasi in skoraj vse so pridelali sami. V hiši so imeli od svežega mleka, domačega sira in kruha do bogate ponudbe sadja in zelenjave. Miza se je šibila pod dobrotami in ravno ko sem razmišljal, česa naj se najprej lotim, se je zgodil incident. Uboga gospa se je komaj pomirila, potem pa je v duhu znanega psihološkega pristopa »kriva je žrtev« (blame the victim) krivila samo sebe, da je sin postal tako razvajen. Bil je edini moški in najmlajši otrok v družini in ko so vsi delali na njivi, je on počival v senci. Dobil je vse, kar je hotel, vendar nič ni pomagalo.
Pred nekaj leti sem imel privilegij videti slume v Manili na lastne oči. V tem neverjetno gosto naseljenem azijskem velemestu več kot polovica prebivalcev živi v naseljih, ki uradno ne obstajajo, saj ni urejene komunalne infrastrukture in vse barake so narejene ilegalno. Najprej sem od prijateljev v Singapurju dobil nekaj kontaktov, potem sem odletel tja preverit, ali se lahko kar koli naredi v humanitarnem smislu, po drugi strani pa sem želel občutiti, kakšno je življenje v ekstremni revščini. S kolegi smo odšli v slum Baseco v zahodnem delu mesta in ko smo parkirali avtomobil, smo izstopili in si začeli ogledovati okolico. Kakšen prizor! Bivališča so bila tesno drugo ob drugem, velika mogoče 10 kvadratnih metrov, v njih pa je živelo od 5 do 15 oseb. To so bile pravzaprav nekakšne lope, narejene iz naplavin in vrečk. Kmalu so se okoli nas začeli zbirati otroci v strganih in umazanih oblačilih. Za njimi so se pojavili potepuški psi, moj pogled pa je privabil majhen otročiček, ki je vrgel plastično vedro v luknjo sredi naselja. Počakal je nekaj trenutkov, potem pa je »kanto« začel mukoma vleči gor. Ker sem verjetno imel čuden izraz na obrazu, mi je prijatelj pojasnil, da je to vodnjak. Samo 50 metrov stran je bilo izredno onesnaženo morje. Ko so se otroci zbrali, so jim prostovoljci organizirali nekaj igric in jim na koncu podelili preprosto kosilo iz riža in zelja. Njihove oči so se zaiskrile in preden sem dojel, so že vse pojedli. Takrat sem dobil idejo, da bi pustil nekaj denarja pri prijateljih, oni pa bi ga lahko porabili za nakup novih oblek za otroke. S tem smo jim želeli dati tisti občutek v novih lepih majicah, ki traja samo nekaj trenutkov, ampak si ga zapomniš za veliko dalj časa. Res je trajalo nekaj dni, preden so izmerili vse otroke in kupili vsa oblačila, ampak tisti dan, ko so se lepo oblekli, njihovemu veselju ni bilo konca.
Naslednja postaja je bil zloglasni Tondo, kjer stoji »gora, polna dima«. Tam je velika deponija smeti, kjer ljudje pobirajo še uporabne stvari in jih potem preprodajajo naprej, medtem ko se neuporabne zažigajo, zato je vedno polno dima. Peljete se mimo blokov, ki jih je zgradila vlada, vendar so jih prebivalci kmalu preuredili na svoj način in danes delujejo apokaliptično. Srečal sem se s katoliškim duhovnikom Benignom, enim najbolj znanih aktivistov za zmanjšanje revščine v tem delu države. Njegova prioriteta je organizirati računalniške delavnice in ljudi obogatiti z znanjem, med drugim pa skrbi tudi za kulturno društvo, v katerem se otroci učijo plesov etničnih skupnosti na Filipinih. Že po nekaj minutah sva se pogovarjala, kot da se poznava vse življenje in ravno ko mi je govoril, kaj vse počnejo, je majhen deček nekaj metrov stran od naju skočil v kanal, ki je bil včasih reka vode, danes pa je reka smeti. »Plaval« je med tistimi smetmi in pobiral plastenke, ki se lahko za nekaj centov prodajo podjetjem, ki se ukvarjajo z reciklažo. Še vedno v šoku sem sledil duhovniku, ki se je povzpel do bližnjega hribčka. Z vrha sva gledala proti slumu in ni mu bilo videti konca. Kamor koli pogledate, vidite revščino in bedo. Kar dolgo časa sva bila tiho. V tistem trenutku sem duhovnika vprašal, kaj je dolgoročna rešitev za njegovo deželo. Nemo je gledal v barake, potem pa je le izustil: »Znanje. Poštenost. In nič drugega.« S to izjavo je želel poudariti, kako pomembno je imeti izobražen in iskren kader za razvoj njihove države, ki se sooča z močno prisotno korupcijo na vseh ravneh. Ravno s pomočjo duhovnika smo kasneje identificirali 12 filipinskih otrok, ki smo jim eno leto po naših sponzorjih plačevali njihovo izobraževanje.
Po treh dneh sem se vrnil v Singapur in od takrat naprej sem bil še bolj hvaležen za vse, kar imam v življenju. Vsi imamo slab dan in ko se to zgodi meni, se med drugim spomnim tudi manilskih slumov ter se brez težav pomirim. V tistih slumih me je fasciniralo ravno to, da so ljudje delovali nekako bolj zadovoljni s tistim, kar so imeli. Na obrazu so namreč vedno imeli blagi nasmešek.
To je bilo pravo nasprotje mojega prijatelja. Vedno je bil nezadovoljen in venomer je jamral, kako bi rad imel še več. Ko se je njegova mama po tistem incidentu končno pomirila, je najprej zavzdihnila, potem pa svoj monolog sklenila z besedami: »Če želiš pokvariti otroka že vnaprej, mu daj vse, kar hoče.«
