Milan Mandarić je junija 2015 v pompoznem slogu prevzel vodenje Nogometnega kluba Olimpija in že v prvi sezoni postal državni prvak. Ljubljana je na veliko slavje čakala več kot dvajset let, a kljub temu še vedno obstaja resen pomislek, da je Mandarićev prihod nemara zgolj začasna rešitev za Olimpijo. Ljubljanski prvoligaš tudi zaradi njegovih številnih kadrovskih zamenjav na vitalnih položajih kluba še vedno ni našel ustaljenega ritma, kar Olimpijo upočasnjuje v nameri, da bi se po začrtani poti razvila v enega od vodilnih nogometnih kolektivov v regiji. Ob tem velja podčrtati, da je bil ravno bliskovit vzpon Olimpije Mandarićev osrednji cilj, ko je na predsedniškem položaju nasledil med navijači nepriljubljenega trgovca z južnim sadjem Izeta Rastoderja.
Uresničil je ameriške sanje
Visoko postavljene ambicije in hitro napredovanje so bili na Mandarićevi poslovni poti vedno njegov zaščitni znak, saj je že pri dvajsetih letih v delavnici svojega očeta prevzel avtomobilsko dejavnost in družinsko podjetje popeljal med najbolj iskane ponudnike v nekdanji Jugoslaviji. Ker se njegova želja po uveljavitvi in iskanju donosnih projektov ni ustavila, je ponudbo razširil zunaj meja svoje domovine in se preselil v Švico, zaradi česar ga je komunistična partija razglasila za kapitalističnega izdajalca. Nevešč angleškega jezika se je z družino odpravil v Združene države Amerike, kjer je v računalništvu in tehnologiji odkril svojo največjo poslovno priložnost in uresničil ameriške sanje. V Silicijevi dolini si je ustvaril ime in postal del elite. Njegovo najuspešnejše inovativno podjetje Sanmina Corporation, ki ga je odprl že leta 1980, še danes ustvarja dobiček in po vsem svetu zaposluje okoli 44.000 ljudi.
Ko je bilo njegovo poslovno življenje na vrhuncu, je začel kapital vlagati v nogomet, ki velja za njegovo največjo ljubezen iz otroških dni. V mladosti se je nekaj let tudi aktivno ukvarjal z nogometom in nastopal za Novi Sad, vendar ga profesionalna kariera nikdar ni zanimala. V ameriškem nogometu je kot funkcionar preizkusil številne možnosti, sodeloval je v štirih nogometnih projektih, a z nobenim ni bil povsem zadovoljen. Med drugim je ustanovil svoj klub Lika, pozneje je v San Jose zvabil tudi slovitega Georgea Besta, a so ga kljub visokim načrtom vse bolj razjedali dvomi, da ameriški nogomet ni primerno okolje zanj. Odločil se je za vrnitev na staro celino in zadel v polno.
Po nekajletnem delovanju v belgijskem in francoskem nogometu se je njegovo športno udejstvovanje razcvetelo v Angliji, kjer je v različnih časovnih obdobjih postal lastnik Portsmoutha, Leicestra in Sheffielda. Vsa tri moštva je prevzel v velikih dolgovih in tik pred bankrotom, vendar je povsod doživel odmevne uspehe. Zgolj s prodajo klubov je skupno zaslužil več kot 150 milijonov evrov, ob tem pa se je znašel tudi v obsežni preiskavi posebne enote britanske policije in pristal v zaporu. Mandarića so bremenile obtožbe s področja gospodarskega kriminala (davčna utaja, ponarejanje dokumentov, sumljivi prestopi nogometašev, prirejanje knjigovodskih listin), a ga je sodišče pred šestimi leti spoznalo za nedolžnega.
Razrahljan odnos s Popovičem
Mandarića je poslovna pot zanesla v Slovenijo še v času njegovega aktivnega delovanja v angleškem nogometu, ko je pozimi leta 2006 po treh letih pregovarjanj postal veliki vlagatelj koprskega kluba. Mandarić je kot izkušeni kapitalist na Obali videl možnost za dodaten zaslužek tudi z načrtovanimi posli v turizmu in infrastrukturi, saj sta ga zanimali predvsem gradnja marine v Žusterni in posodobitev stadiona na Bonifiki. Ključno vlogo pri Mandarićevem vključevanju v slovenski nogomet je odigral nekdanji reprezentant Mladen Rudonja, ki je z ameriškim megaposlovnežem sodeloval v času nastopanja za Portsmouth. Mandarić je ob prihodu v Koper hitro odprl denarnico in začel sanacijo starih dolgov, ki so tradicionalnega slovenskega prvoligaša pahnili na rob preživetja. Javnost je Mandarića tedaj ocenjevala kot premožnega strica iz Amerike, ki bo v Kopru zgradil nogometni raj.
Ko so na Bonifiki osvojili pokalno lovoriko, je v pristaniškem mestu zavladala evforija, a le za kratek čas, saj je Mandarić začel postajati vse bolj nejevoljen zaradi povprečnih športnih in poslovnih rezultatov kluba. Medtem se mu je izjalovil tudi naskok na druge poslovne projekte na Obali, kjer je največ zaupanja gojil do župana Borisa Popoviča, s katerim sta pozneje razrahljala odnos. Mandarić je v nogometni Koper v letu dni in pol vložil okoli dva milijona evrov, ob razočaranem odhodu iz kluba jeseni 2007 pa je pristal na vrhu seznama največjih upnikov kluba. Ravno pred dnevi je višje sodišče v Ljubljani pritrdilo Mandarićevi pritožbi, s katero je izpodbijal začetek poenostavljene prisiljene poravnave koprskega kluba, po kateri bi se obrisal pod nosom za slab milijon evrov, kar so mediji že razglasili za pomembno Mandarićevo zmago v interni tekmi z županom Popovičem.
Kadrovski vihar v Olimpiji
Tudi zaradi nesrečnega razpleta koprske nogometne zgodbe se v javnosti porajajo vprašanja, kakšna bo zapuščina Milana Mandarića po odhodu iz Olimpije, kjer se je na predsedniški položaj zavihtel šele po tistem, ko je svojemu predhodniku Rastoderju izplačal štiri milijone evrov. Mandarićev mandat v Stožicah je doslej poleg naslova državnega prvaka in neuspele evropske avanture zaznamovala predvsem viharna kadrovska politika na večini položajev v klubu. Zgolj v minuli šampionski sezoni so si štafetno palico na klopi Olimpije podajali kar trije trenerji – Marijan Pušnik, Marko Nikolić in Rodolfo Vanoli, ki so klub zapustili z grenkim priokusom. Spomladi je Mandarić zaradi »napetosti, nesoglasij in različnih pogledov na vodenje kluba« odpustil tudi razvpitega športnega direktorja Ranka Stojića, a ga po zgolj šestih mesecih vzel nazaj v službo in mu namenil polna pooblastila za upravljanje kadrovskih zadev. S tem manevrom je Mandarić izkazal nezaupanje do Nenada Protege, ki ga je junija predstavil kot zmagovito rešitev na položaju športnega direktorja, z njim podpisal triletno pogodbo in jo včeraj razdrl.
Mandarić je v vlogi predsednika Olimpije večkrat učinkoval naivno, saj je njegova velika težava, da zaupa napačnim ljudem. V zadnjem intervjuju za Dnevnik je celo priznal, da v Ljubljani še ni našel pravih nogometnih prijateljev, saj je prevečkrat obkrožen z ljudmi, ki imajo zgolj zasebne interese. Po koncu jesenskega dela prvenstva je napovedal remont moštva, ki se bo prihodnje poletje potegovalo za odmeven dosežek na mednarodnem prizorišču. Operacijo bo izvedel Ranko Stojić, ki se po vnovičnem prihodu v klub omenja kot naravni Mandarićev naslednik, čeprav sedanji alfa in omega ljubljanskega nogometa zagotavlja, da bo Olimpijo zapustil šele takrat, ko bo dosegla vrhunec. Bo res držal obljubo?
