Tudi obraz Republike Slovenije, ki v sedmih letih po odkritju množičnega povojnega grobišča v Hudi Jami ni zmogla pokopati posmrtnih ostankov žrtev povojnega terorja, ni bil lep. Od včeraj, ko je v Dobravi pri Mariboru organizirala pogrebno slovesnost za umorjenimi, je ta njen obraz vendarle lepši. Tak je namreč obraz nekoga, ki spoštuje človekovo dostojanstvo, nedotakljivost človekovega življenja in posvečenost mrtvih, natančno tiste vrednote, na katerih se je Republika Slovenija utemeljila v istem času, ko se je zapletala v uvodoma omenjene temačne rabote. Petindvajset, pravzaprav šestindvajset let, kolikor jih je že minilo od spravne slovesnosti v Kočevskem rogu, je bilo v resnici veliko preveč časa za to, da je država končno izvedla preprosto, a temeljno civilizacijsko opravilo – pokopala mrtve.
Toda po drugi strani so prav ta desetletja mučnih, pogosto nedostojnih prepirov in političnih kalkulacij o preteklosti, mrtvih in spravi prispevala k temu, da vprašanje, čigave mrtve pokopavate, danes ni več umestno vprašanje. Razlika med počitkom v breznu, rudniškem jašku in grobu je pač enaka razliki med počitkom v gramoznici, na jablani in v grobu. V vseh primerih je to razlika med barbarstvom in človečnostjo. Med nekulturo in kulturo. Zato smo živi še lahko »naši« ali »njihovi«, mrtvi pa so vedno zgolj naši – bodisi zato, ker so nam umrli v rokah, ker so naši po rodu, konfesionalni, svetovnonazorski, ideološki ali kakršni koli že drugi pripadnosti, bodisi zato, ker so umrli – pod našimi rokami. Kot (tudi) mrtvi iz Hude Jame. Ja, na »našost« žrtev z medvojnih in povojnih morišč je mogoče pogledati tudi tako, če upoštevamo, da ljudje od prednikov ne dedujemo le stvari, ampak tudi ideje in duha.
Preteklost je treba zato vzeti za svojo in nase v enaki meri, kot smo prepričani, da je naša prihodnost. To, vzeti preteklost nase v njeni celosti, je tudi bistvo toliko zaželene in izpostavljane narodne sprave. Zahteva po priznanju Resnice, večkrat izrečena tudi med pripravljanjem včerajšnje pogrebne slovesnosti, pa spravo zgolj otežuje, če je že ne onemogoča. Resnice ne zmore razbrati niti zgodovinska stroka, zato se ta v svoji skromnosti zateka zgolj k beleženju in razlaganju dejstev: o fašizmu in antifašizmu, kolaboraciji in uporu, partizanski zmagi in zločinih, medvojnih in povojnih, ki so se zgodili. Resnice o preteklosti teh dejstev ne morejo izničiti, saj dejstva nikogar ne sprašujejo po soglasju z njimi. Resnicam je treba le omogočiti, da še naprej, bolj ali manj pluralno, bivajo druga ob drugi in si iščejo zainteresirane poslušalce. Z odmikanjem časa bo tudi teh vedno manj.
Sprave pa zaradi mariborskega pogreba najbrž ne bo nič več in nič manj, kot je je bilo doslej. Bo pa ta manifestacija prispevala k pomiritvi, k temu, da bo prepir manj srdit in bo Slovenija lahko kazala bolj veder obraz. Svojstven paradoks je, da vedrino omogoči pogreb. Tako bo, če se bodo organizatorji slovesnosti, za njo »zaslužni«, prepoznali za njene neznane junake in dopustili, da se pod njo enakopravno podpisujejo vsi: od vlade, parlamenta, političnih strank, predsednika republike, cerkve do tistih neznanih ljudi, ki so v Mariboru prižigali sveče. Vsi ti in mi drugi smo namreč Republika Slovenija. In vsi mi, ne le mrtvi, imamo pravico do miru.
