Časi niso preprosti in minilo je obdobje (mirno, za nekatere tudi brezbarvno), v katerem so se ustavni pravniki pritoževali, da se je ustavno sodišče prisiljeno ukvarjati z množico malo pomembnih vprašanj. Res je, da reforme delovanja ustavnega sodišča, ki bi sodnikom omogočala, da bi v odločanje sprejemali zgolj najbolj temeljna vprašanja, ki posegajo v bistvo ustavnega ustroja slovenske družbe in človekovih pravic, (še) ni in je morda tudi ne bo. A vprašanja in pobude, ki jih v palačo na Beethovnovi pošiljajo nekateri aktivisti med politiki in sodniki pa varuhinja človekovih pravic, civilnodružbene organizacije in posamezniki, ki so jim redna sodišča oziroma izvršilna oblast kršili temeljne pravice, segajo vse globlje. Vedno bolj se nakazuje veliko (ideološko) vprašanje, kakršno se je nazadnje pred Slovenijo postavljalo ob koncu osemdesetih: kakšna družba hočemo biti v prihodnje?
Ali ustava dovoljuje revščino?
Je Slovenija socialna država, ki s tal pobira ponižane in razžaljene, ali naj bo usoda posameznika zgolj to – posamezna usoda, ki se drugih ne tiče? Je revščina celih slojev prebivalstva protiustavna ali je naravno stanje, ki je zgodovinsko samoumevno? Bomo imeli v prihodnosti delo ali bo – kot je veljalo v preteklosti – delo imelo nas? Si želimo živeti v državi, v kateri je dostop do pravice sorazmeren z debelino denarnice? So manjšine upravičene do česa ali je samoumevno, da večina kroji življenje vseh po svoji meri?
In na drugi strani: je oblast pod pretvezo, da ima mandat ljudstva, upravičena do samovoljnih odločitev, do ukrepov, ki zaobidejo interese ljudi? Ki so nemalokrat zgolj preslikava globalnih ideologij in celo neposrednih političnih pritiskov globalnih hegemonov.
V središču globalnega političnega vrtinca stoji vsiljena, umetno ustvarjena »izbira«: varnost ali človekove pravice. Bomo prodali človečnost in kupili bodečo žico in orožje, to bedno mimikrijo varnosti?
Zgolj za primer, kako pomembne odločitve bo v prihodnje sprejemalo ustavno sodišče, lahko vzamemo ustavno presojo rokohitrskega posega vladajoče politike v zakon o obrambi. Ta se je zgodil minulo zimo, v napol tajnem vzdušju, skorajda čez noč. Ustavno sodišče je posledično dobilo na mizo vprašanje, kakršnega ni še nikoli prej: ali država lahko pošlje vojsko na meje in v globino države, da v času miru (ali pa smo morebiti res že v vojni?) ukrepa proti (pozor!) civilistom? In to po tem, ko je šla populistična retorika tako daleč, da so oblastniki napovedovali celo, da nas utegne v dnevu ali dveh doseči 30.000 Arabcev, ki da se proti nam valijo z grških otokov Ugovor, da to že tehnično-logistično ni mogoče, se je izgubil v apokaliptičnem vpitju.
Zavora oblasti
Veliki premiki v ustroju družbe so že tu in ustavno sodišče je pomembna varovalka pred zdrsom v smer, ki je na prvi pogled privlačna, a na koncu ne bo več privlačna za nikogar. »Ko se zakonodajalec odloči, da zaupa vojski, katere naloga je obramba države, policijska pooblastila, se je znašel na 'čistini', na kateri bi moral (pod predpostavko, da je dopustno brez izrecne ustavne podlage kaj takega storiti) ravnati 'preudarno in s pravo mero',« je v svojem odklonilnem ločenem mnenju o dopustnosti povsem arbitrarnega posredovanja vojske v času begunske krize zapisala Jadranka Sovdat. »V samem izhodišču normiranja takega položaja bi se moral (zakonodajalec, državni zbor, op. p.) najprej zavedati zahteve po jasni in določni ureditvi, še toliko bolj, ko pooblastila lahko potegnejo za seboj uporabo prisilnih sredstev, ki par excellence pomeni možnost (tudi zelo hudega) poseganja v človekove pravice in temeljne svoboščine. Če zakonodajalec ne ravna tako, mora biti ustavno sodišče poklicano preveriti ustavnost njegovega izdelka, tisto, ki mora 'potegniti zavoro in povzdigniti glas',« je sporočila. Pri tem se je sklicevala na misel akademika Marijana Pavčnika o zavori kot »temeljni zakonitosti prava«. »Ustavno sodišče bi tokrat zavoro moralo potegniti,« je sklenila Sovdatova.
Večina ustavnih sodnikov se je tedaj sicer odločila, da »zavore«, ki bi ustavila zdrs Slovenije iz človečnosti v militarizacijo, ne potegne. A čas in družbenopolitično vzdušje je tako, pravi nekdanji ustavni sodnik profesor Ciril Ribičič, da bodo imeli ustavni sodniki še veliko priložnosti za »aktivizem«. Ali si bodo upali potegniti zavoro, ko bo politična oblast pritiskala na plin, je najpomembnejše vprašanje, ki bo začrtalo prihodnost ustavnega sodišča.
Dvaindvajset let izkušenj
Do pomladi prihodnje leto bo na Beethovnovo prišlo šest novih sodnikov. Odhajajo nekateri, ki so – tako se zdi na podlagi nekaterih vidnejših odločitev – nagnjeni k prepričanju, da je avtoriteto oblasti dobro podpirati. Ti, ki prihajajo (dva sta že izbrana, štirje še ne), bodo za zaustavljanje teženj oblasti, ki se uklanja ostremu tempu desničarskega populizma, potrebovali modrost, preudarnost in pogum. Jadranki Sovdat, ki bo na sodišču še šest let, poznavalci njenega dela pripisujejo prav te lastnosti. Tudi zato, pravijo, trenutno velja za najboljšo sodnico na ustavnem sodišču.
Ta ocena ni samoumevna. Sovdatova ne izhaja iz »elitnih« sodniških ali profesorskih vrst, ki sicer štejejo kot vir vrhunskih pravnih strokovnjakov. Kariero je po diplomi na ljubljanski pravni fakulteti (1982) začela na pravosodnem ministrstvu, kjer je po letu 1990 pripravljala zakone s področja pravosodja, piše v njeni biografiji. Je soavtorica zakonodaje o odvetništvu, organizaciji sodišč in sodniški službi, državnem tožilstvu in upravnem sporu. Leta 1994 se je preselila na ustavno sodišče in po dvaindvajsetih letih, v katerih je bila štirinajst let generalna sekretarka sodišča, velja za najboljšo poznavalko njegovega ustroja. Kot generalna sekretarka je, tako pravijo njeni kolegi, sodelovala pri vseh pomembnih odločitvah in je – kolikor to funkcija dopušča – z zgodovinskim spominom (sodniki se menjujejo, Sovdatova ostaja) nemalokrat »usmerjala ladjo« in v okviru konsistentnosti ustavnopravnih mnenj sugerirala tudi nekatere spremembe smeri. Ob devetih ustavnih sodnikih je bila skorajda kot deseti glas, pravijo naši sogovorniki.
Odlikujejo jo, pravijo, znanstveno razmišljanje, popolna osebna predanost ustavnemu sodišču ter sposobnost povezovanja in razumevanja različnih mnenj. »Ima posebno osebnostno lastnost, da ljudi ne vrednoti po tem, kaj mislijo, temveč prisluhne vsakemu argumentu in do kraja korektno sodeluje z vsemi,« pravi eden naših sogovornikov.
Ta sposobnost je v trenutno izjemno razklani postavi ustavnega sodišča dragocenost. Skupaj z novo podpredsednico Etelko Korpič - Horvat in sodnico Dunjo Jadek Pensa, ki ostajata na sodišču, veljajo za dobro ekipo. Predsednik republike Borut Pahor, ki bo v prihodnjih mesecih odbiral in predlagal nove ustavne sodnike, ima s tem dobro osnovo, da sodišče pripravi na čas, ki prihaja.
