Novo vlado stare koalicije HDZ in Mosta je hrvaški sabor podprl z 91 glasovi, ob treh vzdržanih pa ji je nasprotovalo 45 poslancev. Na čelo znova vladajoče stranke iz bruseljskih klopi pripeljani Andrej Plenković jo je sestavil po opazni prenovi kadrov iz Karamarkovih časov, saj je v njihovi ministrski kvoti ob petih starih kar deseterica novih ministrov iz vrst HDZ, medtem ko je pri Mostu v njegovih štirih resorjih le en nov obraz.
Sredinska matematika
Plenković ni klecnil pod pritiskom pri izbiranju kulturne ministrice, za zunanjega ministra pa je postavil najožjega sodelavca Davorja Iva Stierja. Pri tem hrvaški politični analitiki ugotavljajo, da kljub bruseljskemu vetru, ki ga je s prevzemom stranke vnesel v HDZ, ni odločneje evropeiziral ministrske ekipe oziroma ni sledil predvolilnim napovedim in tistemu, kar je Stier zapisal v »Novi hrvaški paradigmi«. Novi predsednik vlade naj bi se tako odločil za sredinsko matematiko, morda tudi zato, ker na lokalnih ravneh še vedno vedrijo ekipe iz tako imenovane stare HDZ. Ob Stierju lahko na drugem boku računa na Damirja Krstičevića, ki mu je zaupal obrambno ministrstvo, sicer pa je njegova pomiritvena kombinatorika oblikovala nekaj blokov. Eden je strokovni z Zdravkom Marićem, ki ostaja finančni minister. Ta bi moral zagotoviti gospodarsko oživitev in razvoj države. Blok peterice podedovanih ministrov iz Karamarkove ekipe v Oreškovićevi vladi naj bi predstavljal kontinuiteto strankine politike v vladi.
Da bi zadovoljil najbolj desno krilo stranke, je Plenković v vlado sprejel povratnika v HDZ, sicer zdravnika Milana Kujundžića, in sicer položaj ministra za zdravstvo. Povod za dvigovanje nekaterih obrvi je nedavna prijava Hrvaške zdravstvene zbornice, podana etični komisiji, zaradi Kujundžićeve izjave, da polovica hrvaških zdravnikov ne zna ali noče delati. Tudi minister za znanost Pavo Barišić pa bo moral prej ali slej pojasniti, zaradi katerih finančnih afer je moral pred leti oditi s položaja pomočnika ministra za izobraževanje. Najslabši člen nove hrvaške vlade naj bi bili po mnenju nekaterih tamkajšnjih komentatorjev ministri iz vrst Mosta, na kar Plenković ni imel velikega vpliva. Most je sicer sprožil polom Oreškovićeve vlade, vendar pa za zdaj podobnega razpleta analitiki ne pričakujejo, čeprav ob premierjevih zavezah za stabilno in trajno gospodarsko rast, ustvarjanje novih kvalitetnih delovnih mest, ustavitev izseljevanja ter demografsko obnovo in družbeno solidarnost še niso zasledili konkretnega programa nove vlade.
Mož iz ozadja arbitraže
Za Slovenijo je poleg premierskega pri sosedih posebej zanimiv predvsem zunanji minister. Davor Ivo Stier je skupaj s Plenkovićem zapustil vrste poslancev evropskega parlamenta, da bi tudi kot podpredsednik okrepil novo vladno ekipo. V svojem prvem nastopu na novem položaju je dejal, da strateški nacionalni interes Hrvaške ni nadzor zunanje meje EU, temveč da bi mejo stabilnosti in napredka razširili proti jugovzhodu Evrope, glavna prioriteta pa stabilnost BiH. 46-letni Stier je sicer na Hrvaško prišel sredi devetdesetih let iz Argentine. Tam je diplomiral iz politologije in novinarstva, povratek v domovino po drugi svetovni vojni izseljenih staršev pa mu je kmalu prinesel diplomatske službe na veleposlaništvu v ZDA in nato v stalni hrvaški misiji pri Natu. Bil je tudi Sanaderjev svetovalec za zunanjo politiko, sodeloval pa je tudi v ozadju pogajanj med tedanjima premierjema Borutom Pahorjem in Jadranko Kosor, ki so pripeljala do zdaj za Hrvaško uradno mrtvega arbitražnega postopka o meji med državama.
V svojem življenjepisu je kot evropski poslanec Stier objavil, da je bil v Argentini dejaven član (skrajno desničarske) hrvaške skupnosti in predsednik tamkajšnjih hrvaških katolikov. Že pred leti se je sicer javno ogradil od svojih najstniških prepričanj. Tedaj je povzdigoval ustaško vojsko, v kateri je bil njegov ded visok časnik, in Neodvisno državo Hrvaško. Po hrvaški osamosvojitvi je sprejel Tuđmanovo doktrino antifašizma kot enega temeljev nove države, z uvodoma omenjeno knjigo Nova hrvaška paradigma pa politološko utemeljil potrebo po posodobitvi sedanjega hrvaškega političnega sistema. Na splošno velja za izkušenega diplomata, lani je bil razglašen za najboljšega evropskega poslanca leta v kategoriji razvojnega sodelovanja, zato od njega pričakujejo tudi pomiritev napetosti s sosednjimi državami, v prvi vrsti s Srbijo. Tega so se včeraj nadejali tudi v tamkajšnjih medijih, ki so opazno poudarili odhod dosedanjega zunanjega ministra Mira Kovača, vezanega na radikalno desno strujo HDZ.