»Naj najprej povem, da so mi prepovedali pričati. Nadrejeni nad mano izvajajo pritisk, predvsem to velja za metropolita zagrebško-ljubljanske episkopije,« je včeraj na sodišču začel svojo izpoved Željko Lubarda, ki je sprožil kazenski postopek zoper paroha srbske pravoslavne cerkve Perana Boškovića. Slednjemu tožilec Boštjan Valenčič očita zlorabo položaja ter poneverbo in neupravičeno uporabo tujega premoženja. Lubarda je včeraj pričal, da Boškovića ni prijavil on, pač pa cerkvena občina, ki jo je zastopal, in to po nalogu metropolita Jovana, ki ga je o nepravilnostih sproti obveščal. A srbska pravoslavna cerkev je medtem spremenila odnos do Boškovićevega ravnanja – leta 2013 je ovadbo umaknila, češ da ni naredil nič nezakonitega, zato tudi ne želi nobene odškodnine. Tožilstvo pa pri pregonu vztraja, saj naj bi paroh cerkev oškodoval za okoli 188.000 evrov.
Za center le 15 odstotkov ploščic
Po Lubardovih besedah se je, ko je bil zaposlen še v Zagrebu, govorilo o nepravilnostih, ki naj bi jih Bošković počel v Ljubljani. Sem so s 1. januarjem 2012 kot paroha premestili tudi Lubardo, nekaj dni pozneje je postal blagajnik, aprila pa je nadomestil Boškovića na mestu starešine. Izkazalo se je namreč, da je cerkvena občina tik pred bankrotom in da so se med gradnjo kulturno-pastoralnega centra dogajale nepravilnosti, sumilo se je, da tudi kazniva dejanja. Lubarda je včeraj med drugim omenil za 150.000 evrov različnih donacij, ki da niso bile deponirane na nobenem cerkvenem računu in ne obstaja noben dokaz, da so bile porabljene v cerkvene namene. Navedel je tudi za okoli 30 tisočakov izplačil za gradbena dela, za katera ni nobenih listinskih dokazov, da so bila dejansko opravljena. Kot je dejal, je to potrdil tudi izvedenec gradbene stroke. V glavnem naj bi šlo za nakup in polaganje keramičnih ploščic, barvanje sten in vgradnjo mavčnih plošč. Računi so se na primer nanašali na veliko večjo količino ploščic (približno 85 odstotkov več), kot so jih potrebovali za opremo centra.
Tožilstvo je sicer prepričano, da je Bošković cerkveni denar porabljal za zasebne namene: šel naj bi za gradnjo njegove hiše v Gameljnah, za lizing za avto, vrednostne papirje, zavarovalne premije, dopolnilna zdravstvena zavarovanja, zavarovalne premije za motorna vozila ter račune za mobilne telefone zase in za družinske člane, različne položnice, med drugim za Telekom in RTV, zamudne obroke pri Merkurju, obroke za posojilo, članarine za AMZS, naročnine na časopise in tako naprej.
Zdaj v suspenzu
Priča je opozorila tudi na manjkajočo dokumentacijo pri poslovanju s podjetjem, ki je v centru lepilo freske oziroma zidne tapete. Prav tako sta se račun, ki ga je dobil od banke, in tisti od nadzornikov razlikovala tako po videzu kot po izplačanem znesku. Boškovićeve navedbe, da je omenjeno podjetje ustanovila cerkev, je zavrnil, prav tako tudi njegove trditve, da je bil avto, ki je bil kupljen s cerkvenim denarjem in pisan na Boškovićevo ime, kupljen v cerkvene namene. Po njegovem vozilo, ki je v lasti cerkve in za njeno uporabo, v nobenem primeru ne bi bilo pisano na osebno ime.
Lubarda, za katerega obtoženi trdi, da se je vsepovsod, kjer je deloval, znašel v konfliktih, je torej vztrajal pri navedbah iz kazenske ovadbe. In to kljub temu da je, kot je povedal, deležen številnih pritiskov. Stopnjevati so se začeli aprila lani, ko je sodišču dostavil zahtevano dokumentacijo. Julija istega leta mu je metropolit naročil, naj na sodišču ne priča. Z mesta starešine v Ljubljani je bil sicer premeščen že oktobra 2013, šel je za paroha v Kočevje, nakar so ga julija lani po nalogu metropolita premestili v Novo mesto. »Zdaj sem v začasnem suspenzu in brez delovnega razmerja,« je še povedal in razložil, da so mu dali odpoved iz poslovnih razlogov ter da se je zaradi tega že obrnil na delovno sodišče.
