Toda šlo je las, za dolgoročni obstoj je Cimos ujel zadnji vlak. Predvsem zaradi novih naročil, ki so jih kupci v avtomobilski industriji pogojevali s privatizacijo. Če je bila knjiga naročil leta 2012, ko so se Cimosove težave nakopičile do tolikšne mere, da se je v njegovo reševanje vključil politični vrh, polna, je danes skorajda prazna. Številni proizvajalci vozil bodo do konca leta razdelili naročila za prihodnjih nekaj let. V primeru, da jih Cimosu ne bi uspelo pridobiti, bi se njegovi konsolidirani prihodki z lanskih slabih 330 milijonov evrov v prihodnjem letu lahko znižali celo za 200 milijonov evrov, stečaj pa bi bil neizogiben.
Dolgo se nihče v državi ni zavedal, kolikšen učinek bi imel morebitni stečaj Cimosa na narodno gospodarstvo, na reševanje izjemno pomembne družbe za domače okolje pa bi se gledalo le skozi bilančno sliko družbe. Ko so se izračunov leta 2013 lotili v Banki Slovenije, so bili rezultati srhljivi: negativni finančni učinek za državo bi predstavljal kar okoli pol milijarde evrov oziroma 1,2 odstotka bruto družbenega proizvoda. Daleč največ bi izgubila obalna mesta in vasice v notranjosti slovenske Istre, od koder na delo v Cimos vsak dan zarana prihaja velika večina delavcev. Namesto da bi država od Cimosa pobirala razne davščine, bi morala plačevati nadomestila za brezposelne in socialne pomoči, upravičenost za otroške dodatke bi se zvišala, poraba v lokalnem okolju pa znižala. Za več deset milijonov evrov bi se znižala tudi dodana vrednost, tolikšen izpad pa bi bilo le težko nadomestiti.
Pot prestrukturiranja je bila (pre)dolga, država pa se ga je lotevala nespretno. V nasprotnem primeru bi bilo že zdavnaj končano. Sanacije velikih družb so v svetovnih razmerah praviloma končane v največ dveh letih. Ko so ameriške oblasti ob izbruhu finančne krize reševale giganta General Motors, je bil ta v enem letu nacionaliziran in privatiziran. Eden ključnih trenutkov, ki je kasneje marsikomu povzročal neprespane noči, je nastopil maja 2014, ko je finski državljan Janne Harjunpää, takratni vodja upravljanja terjatev v Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), nepričakovano izbral novo smer. Odločil je, da Cimosa ne bodo reševali po skrbno pripravljenem zunajsodnem postopku, temveč s prisilno poravnavo. Kot se je kasneje pokazalo, je bila njegova odločitev destruktivna, še zdaleč pa od tega, da bi bila sprejeta v slogu kreativne destrukcije po legendarnem avstrijskem ekonomistu Josephu Schumpetru.
Poleg tega, da se je s to odločitvijo sanacija podaljšala, je Cimos pri kupcih izgubil v letih pred tem zgrajeno zaupanje. Četudi so banke upnice v prisilni poravnavi družbi odpisale za okoli 170 milijonov dolgov, je bilo to premalo. Ravno zaradi nezadostnih odpisov dolgov se pred Cimosovimi vrati ni trlo kupcev. Tega dejstva so se bančniki ves čas zavedali in čakali, kdaj bo prišel še en račun za plačilo »zapitka«. Prišel je pred kratkim, ko druge možnosti, kot je vnovični rez dolgov, ni bilo več.
