Čeprav taka kot včeraj in predvčerajšnjim in na tisoče dni pred tem, se mu je danes, v tej čudni meglici, ki je žarki še vedno niso pregnali, zdela nekoliko nenavadna. Malce skrivnostna. Kot da mu tudi Ona želi povedati, da je danes drugačen dan. Korak je hitro stekel, korenine je preskakoval po tri naenkrat, vrh pa je bil vedno bolj daleč. Hitel je in naprezal se je kot nikoli, a Gora se mu je umikala. Ni razumel. Pot so mu prekrižali trije možje v črnem. »Danes ne boste prišli do Gore, gospod K. Danes greste v Dolino. Tam boste lahko povedali vse, tam boste izlili dušo in srce. Tam ne bo ne Gore ne ljudi, ki vam jo hočejo vzeti. Tam se boste lahko branili.«
Branil pred čim? Gospod K. ni razumel. Vedno se je držal pravil, vedno je pošteno opravil nalogo. Tudi zadnjo. Več kot pošteno. Nič se mu ne more očitati, gospod K. in njegovi fantje so dali vse od sebe. Zakaj se mora potem braniti? Česa je obtožen? Kaj ga bodo spraševali v megleni Dolini? In kdo mu lahko odvzame Goro?
Pot je bila dolga in neznana. Vozili so se v ogromnem, črnem avtu z zatemnjenimi stekli. Gospod K. je razmišljal o preteklih nekaj dnevih, o sporočilih, ki jih ni razumel, o očitkih ljudi, ki jih ni poznal, o obtožbah, za katere ni vedel, kaj pomenijo, o vprašanjih, na katere ni znal odgovoriti. Spominja se le, da je rekel, da bo vse povedal. Da nima nič skrivati, da je bil vedno pošten in da bo povedal, tudi če ne bo fajn. Tudi če bo smrdelo.
Morda jih pa zanima prav to. Možje mu niso prav nič povedali. Proti njemu da se vodi neki postopek, so mu namignili. In če teče postopek, potem je tudi kriv. Kriv česa?
Avto je ustavil pred veliko stavbo z ogromno okni. Peljali so ga mimo vratarja, ki mu je pod nos pomolil neko belo knjižico, češ da se mora podpisati. Nič da ne bo podpisal, je bil začuden gospod K. Stopnice so bile bele, neosebne, s sivo ograjo. Stene hodnika svetlo rjave, neskončno število vrat, ena poleg drugih. Pri vratih številka 34 je stal majhen možic z okroglimi očali. Povabil ga je v prostor, ga posadil na stol povsem na drugi strani mize in mu rekel, da lahko pove vse. Pa če je še tako umazano. Da se mu ne bo zgodilo nič, da naj ga ne bo strah priznati, da je vse čisto človeško. »Maaa ddddobro. Zjutraj je bilo. Iz fanti smo šli ven tečt. Pol smo pršli nazaj. Pol se je pa zgodil. Konkretno, precej trdo in tudi vonj je bil običajen. To je vse, kar lahko povem.«
In tako je gospod K. tistega usodnega in težko pričakovanega dne izpraševalcem, prišepetovalcem in prisluškovalcem postregel s čisto navadnim...
