Nasprotovanje sporazumom so njihovi zagovorniki poskušali opredeliti za antiamerikanizem in nepoznavanje gospodarskih koristi, ki bi jih sporazumi prinesli evropskemu gospodarstvu. Očitke so v taboru nasprotnikov ves čas zavračali in strumno opozarjali na nižanje kakovostnih standardov v Evropi, če bodo sporazumi sprejeti. Poziciji obeh taborov sta bili dolgo nepremostljivi. Evropska komisija je sicer pritrdila pomislekom nasprotnikov o premajhni transparentnosti pogajanj z ZDA. Z močno javnomnenjsko kampanjo in odpiranjem pogajalskih izhodišč je odstranila vsaj nekaj skrivnostnosti v pogajanjih z Washingtonom, a sporazum s Kanado je bil medtem že zapečaten.
Dolgo časa v Bruslju niso razumeli, kaj motivira nasprotnike prostotrgovinskih sporazumov, ki so po propadu svetovnih prostotrgovinskih pogajanj v Dohi skorajda postali nujni bilateralni način povečevanja blagovne menjave med posameznimi državami. Zelo pozno so doumeli, da gre za povsem različne poglede na globalizacijo, zaradi katerih so tudi evropski državljani izgubljali delovna mesta, in to ne zgolj na periferiji integracij. Revolt proti prostotrgovinskim sporazumom je bil in je tako predvsem upor proti vladavini kapitala in odraz nezaupanja v evropsko politično elito, ki se je s svojimi politikami v preteklih letih močno oddaljila od evropskih državljanov.
Od etabliranih vladnih strank so to najbolje razumeli evropski socialisti, ki so v Nemčiji, Franciji in Avstriji začeli jasno nasprotovati nadaljevanju pogajanj z ZDA. Medtem ko so protesti zalegli pri pogajanjih o TTIP in odmaknili njihovo sklenitev v obdobje po ameriških predsedniških volitvah, je bil glas ulice prepozen za sporazum s Kanado, ki je sicer glede varovanja evropskih standardov precej manj problematičen od sporazuma z ZDA.
Sklepanje prostotrgovinskih sporazumov z EU je postalo tudi vprašanje, kako močan gospodarski in politični igralec je lahko Evropska unija v spremenjenem, multipolarnem svetu. »Če ne bodo uspeli ratificirati prostotrgovinskega sporazuma s Kanado, s kom pa ga bodo?« se je pred meseci spraševal kanadski zunanji minister Stephane Dion. Takšnim širšim globalnim premislekom so včeraj sledili tudi nemški ustavni sodniki. Čeprav so nemški vladi dovolili podpis sporazuma, so vendarle zahtevali, da sprejme dodatno izjavo, s pomočjo katere bi v primeru neustavnosti iz njega vendarle lahko izstopili. Zelena luč ustavnega sodišča za nemško vlado je tako precej rumene barve.
Preseneča tudi stališče slovenske vlade. Argumentacija, da so njeni pomisleki odpravljeni z interpretativno izjavo, ki so jo v Bruslju oblikovali predvsem za utišanje kritikov pet pred dvanajsto, je precej trhla. Takšna interpretativna izjava namreč ne more spreminjati vsebine sporazuma v morebitnih sporih med vlagatelji in državami. Včerajšnji odločitvi v Ljubljani in Karlsruheju tako nista odpravili pomislekov pri sklepanju prostotrgovinskih sporazumov. Njihovo črnilo še vedno pripada predvsem interesom multinacionalk. Evropski državljani se bodo upravičeno naprej spraševali, kje je mesto zanje.
