Ahmed Š., Sirec, ki trenutno živi v ljubljanskem azilnem domu, je februarja potoval med begunci, za katere so države na balkanski poti organizirale »begunski koridor«. Potoval je skozi Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Hrvaško... Za prevoz je uporabljal avtobuse in vlake, ki so jih zagotovile te države. Pred vsako mejo so ga policisti – kot sto tisoče drugih migrantov – usmerili v naslednjo državo. Po vsakem prestopu meje so ga policisti nove države sprejeli, ga po potrebi odpeljali v šotor, da si je odpočil, se najedel, naspal. Ko je prispel v Slovenijo, je pri nas želel zaprositi za azil. A se je zataknilo. Migracijski mehanizem, ki je sicer tekel gladko, se je sprevrgel v svoje nasprotje.
Grozi jim verižno vračanje
Slovensko notranje ministrstvo je prošnjo za azil zavrnilo, ker naj bi Š. mejo EU prestopil nelegalno. Slovenija ga skuša vrniti na Hrvaško, kjer je prvič stopil na ozemlje EU. Dublinska uredba namreč določa, da je za obravnavo odgovorna tista država, v kateri je bil prosilec po nezakonitem prehodu meje prvič registriran. A Š. in njegov pravni zastopnik Sebastjan Zbičajnik sta opozorila, da organizirani prevoz beguncev z vlaki in avtobusi ter pošiljanje beguncev čez mejo pod uradnim nadzorom policij ne more pomeniti, da je bil prehod nezakonit. Za Š., ki je v hudi zdravstveni in psihološki stiski – v Siriji ima še ženo in pet otrok, ki so zaradi vojne ostali brez strehe nad glavo – bi bilo po mnenju zdravnikov dobro, da bi ostal v Sloveniji. Boji se, da bi ga Hrvaška, če bi bil tja deportiran, vrnila v Srbijo, ta v Makedonijo in tako nazaj...
Vprašanje, ali je organizirani prevoz beguncev mogoče interpretirati kot nezakonit prehod meje, je v upravnem sodnem postopku, ki ga je sprožil Zbičajnik, doseglo tudi slovensko vrhovno sodišče. Vrhovni sodniki pa so ga posredovali sodišču Evropske unije v Luksemburgu.
Gre za prvovrstno vprašanje o begunskem koridorju, tem (nenavadnem) humanitarnem ukrepu, ki so ga države od Makedonije do Nemčije ustanovile, obenem pa so – zaradi do beguncev nestrpne javnosti – zanikale njegov obstoj. Zanikale, ker je bil v določenem obsegu res vzpostavljen »zunaj prava«, kot izreden državni ukrep, podoben razglasitvi izrednih razmer.
Slovenski primer, mednarodne posledice
»Najpomembneje bo ugotoviti, ali je bil vstop moje stranke iz Srbije v Hrvaško nezakonit,« pravi Zbičajnik. »Če bi sodišče ugotovilo, da prehod ni bil nezakonit, bi to pomenilo, da vračanje iz Slovenije na Hrvaško ni mogoče.« Obenem, pravi Zbičajnik, pa bo odločitev sodišča EU imela tudi širše politične posledice. Trenutno so namreč med državami, čez katere (in v katere) so prihajali begunci, ko je deloval koridor, spori o tem, kdo je pristojen za obravnavo njihovih prošenj. Avstrija skuša prosilce, ki so prišli v »času koridorja«, vračati na Madžarsko in na Hrvaško, Nemčija prav tako; Slovenija jih skuša vračati na Hrvaško, Avstrija v Slovenijo... »Predvideti je mogoče, da se bodo v postopek na sodišču v Luksemburgu vključile zainteresirane države in odločitev bo hkrati pravna in politična,« predvideva Zbičajnik. Kako bo sodišče odločilo, je nemogoče napovedati.
Da bo odločitev »trd oreh«, ki ga bo luksemburško sodišče strlo bodisi po pravni bodisi po politični poti, meni tudi strokovnjakinja za azilno pravo Neža Kogovšek Šalamon.
Mogoče je, da bo do končne odločitve luksemburškega sodišča vračanje med državami v celoti ustavljeno. Postopek v Luksemburgu pa bi se zaradi kompleksnosti utegnil zavleči in trajati tudi več let. Za Š. bi bilo sicer dobro, da bi bila odločitev sprejeta čim prej, pravi Zbičajnik. Od sodišča bo namreč odvisno, ali bo lahko Š. izpeljal postopek združitve z ženo in otroki – da bi jih rešil pred vojno in smrtjo.
