Sattnerjava ulica na Viču je bila v minulih letih prometno zelo obremenjena, saj je po tej relativno kratki ulici večinoma enodružinskih hiš potekal obvoz avtobusne proge številka 14. Že tako nepregledno križišče Sattnerjeve s Cesto na Brdo je bilo zaradi zavijanja avtobusa pogosto zelo nevarna prometna točka. Kar je za ulico, ki se začne s hotelom in konča s šolskim igriščem, vse prej kot prijetno.
Je pa prijetno, da se ulica imenuje po glasbeniku. Franc Sattner je bil slovenski skladatelj. Že leta 1939, pet let po njegovi smrti, so ulico na Viču poimenovali njemu v čast. Poimenovanje je preživelo povojno obdobje, kar je tudi zanimivo, saj je bil Sattner frančiškanski duhovnik z imenom pater Hugolin. Njegov najpomembnejši prispevek k slovenski glasbi je, da je spisal prvi slovenski oratorij.
V Ljubljani ulica, na Dolenjskem društvo
Sattner se je rodil v Kandiji pri Novem mestu in na Dolenjskem še vedno deluje tudi kulturno društvo, ki nosi njegovo ime. Njegov oče je bil nemškega rodu, mati domačinka. S šestnajstimi leti je leta 1867 stopil v frančiškanski red. Bil je organist v frančiškanski cerkvi v Novem mestu, poučeval je tudi petje. Ko se je seznanil z gibanjem za prenovo cerkvene glasbe, se je z vso vnemo lotil preučevanja gregorijanskega korala in del Giovannija da Palestrine. Ustanovil je orglarsko šolo, se izpopolnjeval na Dunaju in napisal navodila, kakšna bi morala biti cerkvena glasba. Objavil je zvezek cerkvenih pesmi in zavzeto vodil cerkveni pevski zbor, ki je slovel tudi po tem, da je visoke deške glasove zamenjal z dekliškimi, kar tedaj ni bilo v navadi.
Jesen svojega življenja je preživel v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, kjer je bil na več visokih položajih, med drugim je bil tudi gvardijan in član provincialnega sveta. Kljub samostanskim dolžnostim je njegovo največje veselje ostal zbor, ki se je ob 25-letnici delovanja preimenoval celo v Sattnerjev zbor in je nastopal vsako nedeljo, ob velikih praznikih pa so se lotili celo tako zahtevnih del, kot so Beethovnova, Schubertova ali Foersterjeva maša.
Skladateljsko je Sattner dozorel šele v svojih petdesetih letih, ko se je učil pri Mateju Hubadu. Pod njegovim vplivom je tudi zložil svoja najboljša zborovska dela ter oratorij Assumptio Beatae Mariae Virginis, ki so ga leta 1912 na štirih koncertnih večerih izvajali v prepolni Unionski dvorani. Sattner je zložil tudi opero v treh dejanjih Tajda o romarjih v Komposteljo, ki so jo krstno izvedli v Ljubljanski operi leta 1927.
Lega ulice ni naključna
Sattnerjeva ulica na Viču tam ni po naključju, saj vodi skorajda do viške frančiškanske cerkve ob Tržaški cesti. V zadnjih letih je doživela kar nekaj sprememb. Predvsem v predelu ob Cesti na Brdo, kjer je ob piceriji Azur nastal še hotel. Ob obeh straneh ceste je tako precej prehodnih parkirnih prostorov za goste picerije in hotela.
Na vogalu ulice je tudi nerealiziran projekt vila bloka, zaradi katerega so prve hiše v ulici nenaseljene. Preostale hiše, večinoma enodružinske, pa so naseljene. Nekaj jih je iz tridesetih let, nekaj pa iz sedemdesetih in osemdesetih let dvajsetega stoletja. Ob levi strani ulice je začetek blokovskega naselja.
Ta ulica je tudi ena od povezovalnih ulic med Cesto na Brdo, ki je zelo prometno obremenjena, in železniškim prehodom do Tržaške ceste. Zato ob prometnih konicah na semaforiziranem križišču z Viško nastajajo zastoji. Prebivalci upajo, da se bo promet precej zmanjšal, ko bo končana cesta med Tehnološkim parkom in Tržaško cesto.
Sattnerjeva ulica
Dnevnik
PODATKI
Mercator
Osnovna
šola Vič
