Bil je Dubrovnik Mesto. Bili so hoteli, igralnice, klubi, galerije, restavracije in prodajalne spominkov, turisti so se sprehajali po obzidju in si ogledovali Revelin, Knežji dvor ali jezuitske stopnice, bile pa so tudi trgovine, tržnice, trafike, knjigarne, kavarnice, mesnice in obrtne delavnice in Dubrovničani so sedeli v svojih kavarnicah in kupovali ribe v ribarnici. Tedaj sta bili v Mestu tako jesen kot zima, bilo je življenje in bili so ljudje.
In bile so Dubrovniške poletne igre. Pred tridesetimi leti so bile Dubrovniške poletne igre najslavnejši jugoslovanski gledališki festival, med vsemi poletnimi igrami pa je bil najslavnejši Hamlet na Lovrijencu. Hamleta na Lovrijencu so igrali največji igralci, od Dereka Jacobija do Radeta Šerbedžije, največji med največjimi pa je bil pred tridesetimi leti veliki Daniel Day-Lewis. V tistem času so namreč tudi znani in priznani svetovni igralci prihajali v Dubrovnik igrat Hamleta na Lovrijencu.
Tudi danes, trideset let pozneje, znani in priznani svetovni igralci prihajajo v Dubrovnik, a ne več zato, da bi igrali slavnega Shakespearovega junaka. Igralske zvezde danes v Dubrovnik prihajajo zato, da bi videle in bile videne, da bi iz kake drage restavracije naročile catering za svojo velikansko jahto, zasidrano nekje pod obzidjem, da bi, obdane z gorilami, naredile selfie pred katedralo ali popile šampanjec na poroki kakega šejka v palači Sponza, medtem ko na tisoče turistov, vsi iz sebe, s pripravljenimi mobiteli nestrpno čaka na Stradunu, ker se je po slavnem Mestu razvedelo, da je v mestni kavarni George Clooney.
Res je, še danes neki znani in priznani svetovni igralci prihajajo v Dubrovnik igrat, a že zdavnaj ne več Hamleta. Danes, trideset let pozneje, oni v slavnem Mestu igrajo Lorda Eddarda Neda Starka in Jona Snowa iz Igre prestolov ali Luka Skywalkerja in Hana Sola iz Vojne zvezd, pa tudi samo Mesto igra Kraljev pristan, sedež Sedmih kraljestev ali planet Naboo iz daljne Galaksije.
Čarobni, slavni Dubrovnik je postal prizorišče za velike filmske in televizijske produkcije: v teh dneh je bilo tudi uradno objavljeno, da se bo po Igri prestolov in Vojni zvezd v Dubrovniku snemal hollywoodski spektakel Robin Hood: Origins v produkciji Leonarda DiCaprija z Jamiejem Foxom in Jamiejem Dornanom. S Christianom Greyem iz 50 odtenkov sive pravkar potekajo pogajanja s producenti najnovejšega nadaljevanja iz franšize James Bond, v mestu pa so posneli tudi indijski blockbuster Fan z največjo indijsko zvezdo Shahom Rukhom Khanom, indijskim Bruceom Willisom, ki je – kot z neprikritim ponosom razkriva župan Andro Vlahušić – »po Hollywoodu Dubrovniku odprl tudi vrata Bollywooda«.
Danes, trideset let pozneje, horde turistov z velikanskih ladij za križarjenje v slavni Dubrovnik prihajajo na prizorišča priljubljenih televizijskih in filmskih serij. Turistični vodiči z licenco jih vodijo po turah Igre prestolov in Vojne zvezd, že jutri tudi po »poteh Robina Hooda, Jamesa Bonda in Aryana Khana«. Turisti delajo selfieje na Kraljevem pristanu, plačujejo za fotografijo na Železnem prestolu in se snemajo z Jediji na Stradunu, kupujejo majice, kostume, kape, obeske za ključe in magnetke za hladilnike z zaščitenimi blagovnimi znamkami HBO in Lucasfilma ter radovedno sprašujejo svoje vodiče – to ni zafrkancija, mi je pripovedoval eden od njih – kam pozimi pospravijo vse te velikanske kulise.
Pred desetimi leti, ko se je začel projekt golfa na Srđu nad Dubrovnikom, megabiznis nekih sumljivih konjskih tatov iz širnega sveta, ki so na platoju nad Mestom skozi osemnajst lukenj na terenu za golf nameravali potegniti hotele in apartmaje, so dubrovniški strateški geniji opozorili, da današnji turist išče vsebine, in zelo resno zastavili vprašanje, kaj bodo tujci počeli v Dubrovniku, če ne bo golfa. Saj res, kaj naj tujci počnejo v Dubrovniku? Ne bodo se menda sprehajali po obzidju in si ogledovali cerkva, samostanov, palač, muzejev, vodnjakov in starih kamnitih hiš?
Zdaj imajo sicer v Dubrovniku res kaj videti: na tisoče turistov s palicami za selfieje prihaja pogledat mesta, na katerih se snemajo Vojne zvezd in Igre prestolov – prekrasno baročno stopnišče jezuitske cerkve svetega Ignacija, jezuitske stopnice, to so za njih le tiste stopnice iz serije, po katerih se v slavnem Sprehodu sramu gola spusti ponižana kraljica Cersei. Na tisoče jih bo jutri prihajalo, da bi videli prizorišče snemanja za Jamesa Bonda in Robina Hooda, in že pojutrišnjem bo na milijone Indijcev navalilo na Stradun, da bi videli originalno lokacijo tistega slavnega prizora dirke slonov iz zadnjega nadaljevanja o Aryanu Khanu.
In samo vprašanje časa je, kdaj bodo dubrovniški strateški geniji prepoznali priložnost in našli konjske tatove iz širnega sveta, da bi vložili denar in Dubrovnik preuredili tako, da bi bil videti, kot je bil videti v Igrah prestolov, da fanov ne bi begalo, ker nad obzidjem ni Kraljeve palače. Da besni turisti ne bi zahtevali denarja nazaj, ker Stradun ni tak kot v Vojnah zvezd.
Dubrovničanov v Dubrovniku tako ali tako ni, da bi se uprli, ker je njihovo mesto postalo filmska kulisa.
A nekoč davno, pred tridesetimi leti, je bil Dubrovnik res pravo Mesto. Bili so turisti, bili so hoteli, igralnice, klubi, galerije, restavracije in prodajalne spominkov, a bile so tudi trgovine, tržnice, trafike, knjigarne, kavarnice, mesnice in obrtne delavnice. Tedaj sta bili v Mestu tako jesen kot zima, bilo je življenje in bili so ljudje.
In bil je, jebiga, Hamlet.
