Prišel, videl, zmagal. Tako nekako v slogu Gaja Julija Cezarja je donedavni evropski poslanec Andrej Plenković pridrvel iz političnega ozadja in v dveh mesecih osvojil primat na hrvaškem političnem prizorišču – najprej julija s prevzemom stranke HDZ, v nedeljo pa še z zmago na predčasnih parlamentarnih volitvah, ki mu najverjetneje prinaša vodenje vlade.
Plenkovićevi sorodniki na Hvaru so se v pogovoru za Slobodno Dalmacijo spomnili njegove babice Maruše. Bojda je znala vsak prepir takoj pomiriti, zato so zanjo rekli, da deluje kot aspirin. Pomenljivo so dodali, da je Plenković gen za umirjenost verjetno dobil po njej. Če je v tej zgodbi kaj resnice ali ne, za ta gen je vsekakor lahko globoko hvaležen. Bržkone mu je odločilno pomagal na poti k volilni zmagi, kajti od vsega videnega in izrečenega na tokratnih hrvaških volitvah je najbolj izstopal miren, zadržan in premišljen Plenkovićev nastop. Z njim je tako globoko zarezal v javni diskurz, ki sta ga dotlej narekovala razborita Tomislav Karamarko in Zoran Milanović, da preprosto ni mogel ostati neopažen in brez posledic. Pozitivnih, kot se je izkazalo, kajti Hrvati so imeli političnega kravala očitno čez glavo.
Odprl je usta, ko so drugi molčali
Plenković s svojim značajem najbrž ne bi mogel najti boljšega trenutka za naskok na oblast. Nekateri pa mu očitajo, da ni šlo le za premišljenost, ampak za preračunljivost. Ne nazadnje se je strankarsko dolgo držal v ozadju in je v HDZ vstopil šele leta 2011, torej pri 41. letih. Vendar je Plenković pokazal tudi drznost, ko so bili drugi preračunljivo tiho. Spomladi je edini javno grajal tedanjega šefa HDZ Tomislava Karamarka, ker se je oklepal oblasti kljub spornim poslom soproge. Plenković je takrat pomenljivo rekel, da »HDZ ne more biti talec enega človeka«. Ni ostalo neopaženo. Najprej so ga seveda napadli, ker HDZ težko prenaša notranja odstopanja.
Toda ko je Karamarko odletel, si je Plenković zaradi te izjave prislužil pohvale in tudi spoštovanje zlasti mlajših v stranki, kar mu je pomagalo, ko je tlakoval pot za vodenje HDZ. Ko je stranko popeljal še do volilne zmage, je bila to pika na i naglega vzpona človeka, ki širši hrvaški javnosti niti ni bil dosti znan. Zato je veliko ugibanja o tem, koliko mu je na vrh pomagal njegov mentor, starosta HDZ Vladimir Šeks. Spet drugi trdijo, da so ga naprej potiskali v Washingtonu in Bruslju, ker so se bali orbanizacije Hrvaške pod Karamarkom.
Plenković nikoli ni bil minister, obenem je bil v zadnjih letih zaradi položaja evropskega poslanca bolj odmaknjen od notranje politike in od HDZ, kar poraja vprašanje, kako se bo znašel na čelu vlade. Po naravnem toku dogodkov bi mu prej kot položaj premierja pripisali položaj zunanjega ministra. Njegova kariera je namreč skoraj izključno diplomatska oziroma mednarodna, močno povezana z Evropsko unijo, v Bruslju in drugih evropskih prestolnicah je sklenil številna poznanstva, v hrvaških diplomatskih krogih pa velja za izredno zanesljivega in marljivega uslužbenca.
Kosorjeva je zaman čakala, da bo zazvonil telefon
Javnost o njem morda res dolgo ni vedela veliko, toda v političnih krogih je bil znan. Njegova karierna pot se je križala z najmanj štirimi hrvaškimi premierji. V prvi polovici 90. let je Plenković kot mlad in obetaven diplomirani pravnik, ki je obvladal štiri jezike, prišel na zunanje ministrstvo, ko so sestavljali novo ekipo nadobudnežev. Prišel je skoraj hkrati s poznejšim premierjem, štiri leta starejšim Zoranom Milanovićem. Leta 1997 je pri 27 letih že vodil oddelek za evropske integracije, Evropska unija je postala središče njegove kariere. Leta 2000 ga je tedanji premier Ivica Račan postavil za šefa srednjeevropske pobude, leta 2002 pa je postal namestnik vodje hrvaške misije pri Evropski uniji v Bruslju.
Od tod izhaja njegov konflikt s premierjem Ivom Sanaderjem, ki je Plenkoviću ponudil za njegov okus prenizek položaj v pogajalski ekipi z Evropsko unijo. Zato je leta 2005 končal v Parizu kot pomočnik veleposlanika in tam ostal pet let. Zdelo se je kot slepa ulica, a se je pot odprla po Sanaderjevem odhodu. Leta 2010 se je vrnil v zunanje ministrstvo, začelo se je tudi strankarsko udejstvovanje – Sanaderjeva naslednica Jadranka Kosor ga je menda skoraj lastnoročno včlanila v HDZ. Kosorjevo so pozneje pod Karamarkom vrgli iz HDZ , ker da je škodovala stranki z javnimi kritikami, zato je po prihodu Plenkovića na čelo HDZ pričakovala, da ji bo vrnil člansko izkaznico. Bila je vidno razočarana, ker je menda ni niti poklical po telefonu. Leta 2013 je bil Plenković izvoljen za evropskega poslanca in to je bil položaj, s katerega je letos naskakoval najprej vodenje HDZ in nato še hrvaške vlade.
Dalmatinske korenine
Plenković precej skriva zasebno življenje, sodeč po številnih intervjujih za hrvaške medije. Rojen je bil 8. aprila 1970 v Zagrebu. Njegov oče je iz Svirča na Hvaru, kamor Plenković zahaja vsako poletje, v Jelso. S tamkajšnjo znano vinarsko družino jih družijo nekoliko bolj daljne sorodstvene vezi. Oče Mario zdaj živi v Rogaški Slatini in je predavatelj na mariborski univerzi ter strokovnjak za komunikologijo. Z Dalmacijo je Plenković povezan po obeh starših, saj je mati Vjekoslava iz Makarske. V času Jugoslavije je delala v vojaški bolnišnici kot kardiologinja – Milanović je med predvolilno kampanjo zanjo v zaničljivem tonu dejal, da je bila »vojni zdravnik«. Plenković, čigar družina velja za precej premožno, se je veliko ukvarjal z različnimi športi, največ s košarko, ki jo je igral v treh klubih. Njegova devet let mlajša soproga Ana Maslać Plenković, prav tako diplomirana pravnica, dela v saboru. Poročila sta se predlani in kmalu dobila sina Maria.
Plenkovićev predvolilni program ni bil posebej specifičen. Pripisujejo mu, da bo za Hrvaško znal unovčiti svoje številne stike, gotovo bo imel tudi simpatije Evropske ljudske stranke. V programu omenja, da je zunanjepolitična prioriteta Hrvaške Bosna in Hercegovina, čeprav se bo njegova morebitna vlada verjetno več ukvarjala s Srbijo. Sicer pa je to počel že v preteklosti, ko je bil recimo v Bruslju avtor resolucije Evropskega parlamenta, ki je obsodila retoriko srbskega radikalca Vojislava Šešlja. V programu tudi navaja, da želi okrepiti srednjeevropsko razsežnost Hrvaške, na vrhu političnih prioritet pa morajo biti odnosi z globalnimi silami, predvsem ZDA. »Z nadaljevanjem dialoga s sosednjimi državami mora Hrvaška poskušati reševati vsa preostala odprta vprašanja, tudi mejna,« navaja Plenković.
Sicer bo njegova prva naloga, če prevzame vodenje vlade, gospodarstvo. Tako vsaj pričakujejo številni, ki si želijo, da bi umirjenemu diplomatu uspelo javno razpravo odmakniti od ideoloških tem. Po doslej videnem je Plenković zanje največje upanje zadnjega obdobja.
