Ti ljudje so se mi namreč zdeli neskončno zoprni. Ne le zato, ker se niso želeli smejati mojim šalam, temveč tudi zato, ker praviloma sploh ni šlo za kakšne občutljive duše, ki bi se jim stigmatizirani Bosanci tako zelo smilili, da se ne bi mogli nasmejati njihovi pregovorni neumnosti. Ne, običajno je šlo za tečnobe, ki so bile same polne raznoraznih predsodkov. Le smejale se jim iz nekega razloga niso rade. Ker so, kot sem spoznal pozneje, one za razliko od mene vedele, čemu se spodobi smejati in čemu ne.
Jaz pa sem se, bebec, smejal vsemu, kar se mi je v nekem trenutku zdelo smešno. Po nekaj podobnih kratkih stikih sem sicer posumil, da nekje verjetno obstaja razpredelnica, kjer so na eni strani vsem smešni tatinski Cigani, leni Črnogorci, pa neumne blondinke in policisti, na drugi pa nedotakljivi invalidi, debeluhi, bolniki in pokojniki. Kar me je begalo, je bilo le to, da so v času mojega otroštva med nami krožili vici o vsem, celo o holokavstu, pa o vojni v Bosni, o okupiranem Sarajevu in genocidu nad muslimani. In nekaterim politično nekorektnim šalam se preprosto niste mogli ne smejati, četudi se vam je vseskozi zdelo, da se jim ne bi smeli.
Po lanskem terorističnem napadu na Charlie Hedbo se je, spomnite se, vnela vroča debata o tem, ali so šli francoski karikaturisti v svoji satiri predaleč, in tudi pri nas jih ni bilo malo, ki so menili, da se je rečem, ki so ljudem svete, nedopustno posmehovati. To so ljudje z razpredelnico, sem pomislil, na mah podobni zoprnežem iz mojih otroških spominov. Oni vedo, kar meni ni bilo dano vedeti.
»Zakaj se je treba smejati muslimanom?« so se takrat smrtno resni spraševali in pisali o tem, da so muslimani v Franciji zatirana manjšina in bi jih že zaradi tega satiriki morali obravnavati drugače od nekaterih drugih skupin, mene pa je v nekem trenutku spreletelo, da leta 2015 Mujo in Haso sploh nista več Bosanca, ampak sta muslimana.
Tako sem bil takrat Charlie tudi zato, ker sem se hotel še naprej smejati Muju in Hasu in hodžam in džamijam in Koranu in burkam, kakor se jim smejem že vse življenje, zato ker se mi je zdelo, da bi bil svet, v katerem mi muslimani ne bi smeli biti več smešni, svet poln zoprnežev, ki se nekoč niso želeli smejati mojim šalam. Bil sem Charlie, ker sem čutil, da tudi njim ni nihče nikoli pokazal razpredelnice, da tudi njim niso v otroštvu razkrili velike skrivnosti, da se lahko delajo norca iz katoliških duhovnikov in Jezusa, ne pa iz imamov in preroka Mohameda.
Daleč od tega, da bi se mi vse, kar so charliejevci narisali, zdelo smešno, včasih so se mi zdeli neokusni in banalno žaljivi, a všeč mi je bilo, da niso privolili v nenapisane meje dopustnega, da so trmasto vztrajali v smešenju vsega in vsakogar.
A od takrat je preteklo mnogo dni in nemško sodišče je medtem presodilo, da se Nemci ne smejo več posmehovati turškemu predsedniku Erdoganu, pri nas pa smo, na srečo brez pomoči sodišča, pred meseci kolektivno ugotavljali, da se v šalah ne sme namigovati na to, da so homoseksualci pedofili.
In ja, tako pesmica nemškega satirika kot homofobni vic, objavljen v Dolenjskem listu, sta bila bolj kot humorju podobna peskanju betona, a v obeh primerih je bilo čutiti tudi precej zoprno množično željo in potrebo po določanju jasnih mej za šaljivce, ki v prihodnje, če bo vse po sreči, ne bodo več žaljivi ne do politikov, ne do homoseksualcev, ne do vseh, ki se bodo znašli na tej strani razpredelnice.
In potem spet Charlie Hedbo. In žrtve potresa v Amatriceju. Tudi to ni bilo smešno. Še več, zdelo se je, da so charliejevci s karikaturami, ki na neki način sporočajo, da so si ljudje sami krivi za svojo smrt, ker so dovolili, da jim domove zgradi mafija, še najbolj podobni tistim, ki so po pokolu v Parizu izjavljali, da so si francoski satiriki za vse sami krivi, ker so s svojimi karikaturami smešili in provocirali teroriste. A ko sem prebral, da bo mesto Amatrice Charlie Hedbo tožilo, me je zaskrbelo. Kaj če bo sodišče presodilo, da ni dopustno šaliti se iz mrtvih, sem se spraševal. Koliko tovrstnih, na videz povsem razumljivih tožb žrtev slabih, žaljivih vicev nam potem še preostane do dokončne prepovedi humorja? Danes bodo pred humoristi pač zaščitili mrtve, jutri pa še žive.
Ker kaj ko jutri čustveno prizadeta zaradi neštetih šal na svoj račun, ki ju prikazujejo kot totalna bebca, Mujo in Haso v tem odkrijeta rasizem in versko nestrpnost ter užaljena odkorakata naravnost v Strasbourg? Tam pa ju pričaka sodnik, moj stari znanec, ki je kot otrok na Fužinah strmel vame in me spraševal: »Zakaj se je treba posmehovati Muju in Hasu?«
Vem, vam se to sliši kot šala, ker Fužinčan seveda ne more zasesti mesta sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice. A do včeraj tudi Michaela Platinija ni mogel zamenjati odvetnik iz Grosuplja.
