Ljubljanski festival je v dobrem desetletju in pol gostil Curo, Álvareza, Vargasa, Callejo in pravkar Beczało, ta hip drugega najbolj zaželenega tenorista na svetu. Vsi so peli brez sledov usihanja, po čemer bi lahko sklepali, da nam je tenorski vrh zadnja leta lažje dosegljiv kot nekoč — spomnimo se le (pre)poznega »projekta Pavarotti« v Cankarjevemu domu. In vendar se ni mogoče izogniti skeptičnemu vprašanju, ali je Tenorjevo mesto sploh (še docela) zapolnjeno, kolikor ga pač dojemamo kot razpeti eros in patos, ob odmerku orfejske tožbe. Zares presunljivega odgovora ne dobimo ne od svojeglavega temnega Cure ne iz Vargasovega »lepega petja« (in tako naprej); a v resnici tudi ne od Beczałe, čeprav krasijo poljskega tenorista izbrane lastnosti.
Najprej sposobnost dolgoročnega samopremisleka: pevčeva razvojna pot je klasično zložna, z mozartovskim izhodiščem, dolgim ansambelskim zorenjem in poznimi »svetovnimi« debiji. Pri skoraj petdesetih letih tako ostaja lirična figura (izbor takih vlog je sestavljal večji del sporeda), glasovno svež, pojavno mladeniški, ne ravno vihrav, temveč bolj galanten umetnik z rahlim pridihom melanholije; nastopil je radodarno, brez pomagal (»pomožnega« pevca). Blagodejno je prisluhniti tenoristu tako preglednega, izgovorno prezentnega oblikovanja in sproščenih višin.
Beczałova — pogojno zapisano — problemsko obarvana stran ni v umetniški osebnosti, temveč v njenem svojevrstnem tonskem odsevu, odebeljenem z vzvratnimi resonancami. Taka na junaštva namigujoča pastoznost pevčevega osredja je sicer zmeraj melodično vezljiva, a vendar oži lok lirskim vlogam, prekriva zaželene podaljške/viške v tenorskem clarinu in tako jemlje petju nekaj tiste »svobodne«, z enovitim stebrom prevezane rubatirane projekcije, ki jo doživljamo kot tenorski idiom — ali pač kliše, ki se mu nihče ne more upirati.
Beczałova vokalna postavitev je skoraj nekoliko protislovna njegovemu dozdajšnjemu izrazno-repertoarnemu spektru. A to ji samo po sebi še ne zagotavlja težkotenorske nosilnosti, česar se pevec bržkone zaveda. Od tod odlašanje s puccinijevsko dramo, ob katere izsekih se je opazila močna dodatna bremenitev srednje lege, kar bi lahko pri marsikom (a ne pri inteligentnem Beczałi) ogrozilo stik z vrhnjimi toni. V zenit večera sta segli Gounodovi elegantni kavatini, s fermatami polnozvočne sanjavosti (Romeo), s čudovitim Faustovim vrhom. Po drugi strani je bila najbolj zadržana izvedba prav tako povezana s francoskim, a za odtenek bolj dramsko nameščenim »standardom« (Don José).
Radijski orkester je bil pod skrbnim Marcom Piolletom vklenjen med trde zvočne bloke glasne soigre in zadržano, včasih brezbarvno spremljavo, ob nekaj vzornih solo podporah colla voce (prvi rog); pastelni nastop koncertnega mojstra (Meditacija iz Thaïs) bi se lahko izrecneje odprl pevskemu strženu. Kaže, da bo Festival Ljubljana prej izčrpal svetovno zalogo tenorskih imen (med še neosvojenimi je Kaufmann), kakor pa dosegel ustrezno raven v koncertnih listih. Skoraj smo že opustili up, da bomo kdaj odrešeni tako sramotnih otrobov, kot so »Teater Mariinsky«, »Opera Cincinnati« in pevske točke, imenovane (obenem) »cavatina in arija«.
