Nekaj minut za tem je natakar na drugem koncu šanka zaklical moje ime. Morda ni zvenelo ravno tako, kakor bi me poklicala moja mama, a vsekakor je bilo bližje temu, kot če bi ga izgovorili šolani ljubitelji ozkih o-jev na Radiu Slovenija. Za nameček mi je, potem ko mi je izročil moj espresso, dejal še »Doviđenja«, s komaj zaznavnim nizozemskim naglasom.
Če se rodiš v Sloveniji s črko ć v svojem priimku, si sicer že od malih nog navajen, da ljudje tvoje ime opremljajo s svojo zgodbo. Navajen si, denimo, da mu poljubno določajo nacionalnost, kar je nedavno počel celo literarni kritik Radia Študent, in prej ko slej spoznaš, da nima smisla vsakokrat tuliti, da je predalčkanje ljudi na podlagi njihovih imen nespodobno početje. Prav tako se ti le redko ljubi ljubiteljskim etimologom pojasnjevati, da je tvoje ime malce preveč običajno, da bi se dalo iz njega vleči kakršnekoli zaključke (moji najbolj znani soimenjaki so namreč najboljši slovenski košarkar, hrvaška teniška legenda, bosanski glasbenik, makedonski dramatik in hrvaški pesnik judovskega rodu, ki je živel in umrl v Beogradu, Steven Spielberg pa ga je zaradi svoje naklonjenosti do znanstvene fantastike nekoč nadel celo albanskemu taksistu; priimek pa si delim z ruskim literarnim klasikom Vladimirjem in hrvaškim Ivom).
A zunaj Slovenije moje ime na srečo nikomur ne govori ničesar. Cariniki in hotelski receptorji slepo zrejo vanj in v mojo fotografijo ob njem, jaz pa z leti vedno bolj uživam v njihovi slepoti. Pa vendar se mi je zdel sprva natakar, ki je sredi amsterdamskega letališča moje ime natančno povezal z določenim prostorom in jezikom, simpatičen in nekaj časa sem se v mislih poigraval z vprašanjem, kakšno zgodbo mu je povedalo moje ime, na koga in na kaj ga je spomnilo, kakšna čustva je v njem obudilo. V njegovih očeh sem bil namreč samo ime, samo pet črk, okoli katerih je on spletel svojo zgodbo.
A hitro sem dojel, da me vse skupaj zabava le zato, ker ta njegova zgodba v ničemer ne vpliva na mojo, saj tam nekje, daleč stran od amsterdamskega letališča, obstaja svet, kjer živijo ljudje, ki v meni vidijo moža, očeta, sina, brata, prijatelja, znanca, soseda, košarkarja, pisatelja in režiserja. Če teh ljudi ne bi bilo, bi bilo namreč vse drugače.
Če bi mi bilo ime Abdulah in bi prihajal iz Sirije, recimo, bi bil za vse ljudi tega sveta le muslimansko ime, in četudi bi se mi kdo nasmehnil, ko bi ga izgovarjal, in mi rekel celo »Selam Alejkum«, bi bila ta naklonjenost le drugo ime za usmiljenje in bi me le opozarjala na to, da ni več sveta, v katerem bi lahko bil jaz, Abdulah, še kaj drugega kot sirski begunec, musliman in Arabec, da ni več sveta, kjer bi bil oče in mož in sin in brat, še manj sveta, kjer bi bil zdravnik in sprevodnik in strojni inženir.
Če bi bil Abdulah iz Sirije, ne bi imel svoje zgodbe, ki bi se skrivala za mojim imenom, temveč bi obstajale le zgodbe, ki bi jih drugim pripovedovalo moje ime. Če bi bil Abdulah iz Sirije, bi upal, da nihče jasno in razločno ne izgovori mojega imena v prisotnosti drugih ljudi, ker bi to pomenilo le še več izmišljenih zgodb, le še več izmišljenih Abdulahov. Če bi bil Abdulah iz Sirije, bi si zaman želel, da moje ime nikomur ne bi govorilo ničesar, in bi ga vztrajno ponavljal kot tisti Klarkston ali Kastrom. Če bi bil Abdulah iz Sirije, bi si najbolj na svetu želel biti le nekdo, ki pije frapuccino ali espresso.
A noben Abdulah, še najmanj pa tisti, ki prihaja iz Sirije, nima tega privilegija. Še več, Abdulah iz Sirije, ki je za nekoga izmed nas zgolj ime, je srečni Abdulah iz Sirije, ker so mnogi sirski Abdulahi le še številke, le še nevidni delčki seznamov ubitih in izginulih. A da so postali številke, so morali sirski Abdulahi pred tem postati imena. Morali so postati imena sovražnika, imena, na katere je bilo dovoljeno streljati in metati bombe, jih zapirati, mučiti, preganjati.
In zato je tako neznansko zoprno, kadarkoli kdo po svoje tolmači vaše ime in priimek in ko o vašem imenu spiše svojo zgodbo. Ker vas s tem nehote opomni na to, da lahko nekoč tudi vi postanete le številka.
