Desa Muck: Šolske klopi, posute s črepinjami

Konec avgusta se usujejo telefonski klici novinarjev, ki anketirajo znane Slovenčke, kako je potekal njihov prvi šolski dan, pa kako svoje otroke pripravljajo na šolo in bla bla bla … Skratka, 1. september je pred vrati in to se jim zdi aktualna tema. Sama ne vem natančno, zakaj, saj šola obstaja že tisočletja. Večina jo tudi preživi. Sama sem jo resda komaj. Prav nič je nisem marala in ona mene še manj. Danes, ko hodim po šolah s plamenico bralne značke v roki, je sicer stanje v vseh pogledih boljše, kot je bilo v mojem otroštvu, a šola je še vedno šola. Tu se najbrž ne da dosti storiti. Največja razlika pa je ta, da imajo zdaj učenci več pravic kot učitelji in so tokrat jebena stranka učitelji. Sicer pa je šola prostor, kjer so se vsem udeležencem godile krivice na vsakem koraku. Meni še posebej. Živela sem v prepričanju, da je šola zarota zlih sil proti meni osebno, in še danes sem v to prepričana. Če bi rasla brez šole in družine, kot Pika Nogavička, bi bila zdaj mnogo bolj psihično stabilna. Morda pa tudi mrtva.