Pokémon je japonska franšiza, ki se je kot videoigra za igralno konzolo pojavila že leta 1996. Izjemno popularne so bile tudi animirane risanke, v katerih se glavni junak Ash Ketchum uri za pokemon mojstra in v lovu na domišljijske pošasti s svojimi prijatelji potuje po izmišljenem svetu. Njihov namen je uloviti čim več pokemonov, jih izuriti, nato pa se z njimi boriti proti drugim igralcem.
Nad letos popularno domislico, različico igre za pametne telefone, so navdušeni številni, a osvojila je predvsem srca tistih, ki so Asheve dogodivščine spremljali kot otroci. »To je ena mojih najljubših risank. V njej pokemone lovi Ash, zdaj pa to kar naenkrat lahko počnem tudi jaz. Risanka je zaživela pred mojimi očmi,« z nasmehom do ušes pojasni Valentina Novak, triindvajsetletna študentka iz Celja, ki je s starejšim bratom v Ljubljano danes prišla prav zaradi srečanja navdušencev nad igro. Čeprav je število igralcev po svetu v avgustu precej upadlo, izgubili naj bi jih približno 15 milijonov, se je srečanja na Kongresnem trgu udeležilo več kot 50 predanih slovenskih »lovcev«. Na prvem srečanju, ki je bilo sredi julija, jih je bilo sicer več kot 100. Študent logistike Kristijan Rovan upad števila igralcev pripisuje predvsem temu, da so se tisti, ki so igrali le zato, da so videli, v čem je stvar, lovljenja naveličali. »Če ostajaš na isti ravni igre, lahko postane dolgočasna,« pojasni Rovan. A za zveste igralce pokemon go ponuja veliko več od »dolgočasnega« lovljenja. »Obstaja veliko zvijač, vsak dan lahko poskusiš kaj novega,« enega od razlogov za nadaljevanje lova predstavi Novakova.
Aktivni in razgledani
Med potencialno škodljivimi značilnostmi življenja v sodobnem svetu je dolgotrajno sedenje za računalnikom, kar ni le težava odraslih, ki računalnik uporabljajo v službi, temveč tudi otrok, ki so v zadnjem desetletju številne dejavnosti na prostem zamenjali za tiste v virtualni resničnosti. Čeprav nas igra pokemon go ne reši neprestanega buljenja v zaslon, pa pripomore k temu, da se mnogo več gibamo. Kako? Da se iz jajc, ki jih igralci lahko pridobijo na poke-postajah (ang. pokestops, op. p.), izvalijo pokemoni, je treba premagati določeno število kilometrov. Trinajstletni osnovnošolec Lukas Boc jih je tako v mesecu in pol, odkar igra to igro, prehodil kar 150.
»S prijatelji gremo po navadi lovit okoli osmih zvečer. To je dobra rekreacija, saj hodiš, dokler se baterija v telefonu ne izprazni,« razloži Rovan, ki se z lova na pokemone včasih vrne tudi ob enih ali dveh zjutraj.
Veliko igralcev je navdušenih tudi nad tem, da so poke-postaje ob znamenitostih, aplikacija pa ti, ko si tam, ponudi njihov opis. »Tako izveš nekaj informacij, do katerih drugače verjetno nikoli ne bi prišel,« pove Jure Simič, očka srednjih let, ki je pokemon go začel igrati zato, da imata z ženo še eno skupno aktivnost več.
Za bizarne nesreče so krivi ljudje, ne pa igra
Vsi nad obujeno in nadgrajeno pokemonsko evforijo seveda niso navdušeni. Italijanski škof iz mesta na Siciliji je pokemon go označil za »hudičevo igro«, ki igralce spreminja v žive mrtvece. Nekateri so v igro namreč tako zatopljeni, da ne opazijo ničesar okoli sebe. V prid zagovornikom igre zagotovo ne govorijo nenavadni dogodki, kot je na primer ta, ko sta dunajska policista med lovom na pokemone v trenutku nepozornosti z avtomobilom nasedla na stopnišče. A Novakova se igri odločno postavi v bran: »Ljudje so pač lahko trapasti, za človeško neumnost preprosto ne moremo kriviti igre!«
Predani igralci se na takšne »nevarnosti«, ki jih kot slabe značilnosti igre izpostavlja okolica, ne ozirajo. Največjo slabost igre vidijo v tem, da »požre« baterijo. »Nimaš power banka (ang. prenosnega polnilnika, op. p.)? Kakšna igralka pa si?« se rdečelaska v šali zgroženo obrne proti tehnološko nekoliko manj zagreti prijateljici. Izkušeni lovci so na take malenkosti seveda dobro pripravljeni.
Zbliževanje neznancev
Čeprav se morda zdi, da je vsak igralec v svojem svetu, je pokemon go za mnoge razlog za druženje. »Ni res, da se med igranjem z nikomer ne pogovarjaš. Ni tako zahtevno, da ne bi mogel hkrati še klepetati,« se nasmehne Tina Malus, ki v eni roki drži telefon, v drugi pa sladoled.
Igra je v naravo in družbo med drugim zvabila tudi veliko navdušencev nad računalniškimi igrami, ki so prej večino časa preživeli doma. Igralci se na prostem med seboj hitro prepoznajo, »takoj vidiš, kakšen gib nekdo naredi s prstom«, tančico skrivne komunikacije odgrne Simič. Prav zaradi pokemonov zdaj ven hodi veliko introvertiranih mladih, ki jim vzpostavljanje stika z ljudmi sicer povzroča nekaj težav: »Zame je druženje lahko velik napor, a mi je zaradi pokemonov lažje,« pove Simičeva žena Zelda Rozman.
Ne glede na to, kaj si mislimo o priljubljeni igri, je treba priznati, da je v zadnjih dveh mesecih osrečila več milijonov ljudi, pozitivno pa vplivala tudi na navezovanje stikov med neznanci, ki si zaradi skupnega navdušenja nad pokemoni med seboj pomagajo in si izmenjujejo nasvete. »Squirtla boš našla pri mostu!« za rjavolasim dekletom, ki že teče proti Ljubljanici, zakliče fant, ki je bil pred dvema urama zanjo še popoln neznanec.
