Debatna izhodišča konference Pripravljeni na spremembe so bila zelo različna, od razmisleka o neantropocentričnem svetovnemu nazoru (Maria Lucia Cruz Correia) do prisluškovanja morskim globinam (Robertina Šebjanič) ali pa poskusov medvrstnega oplojevanja in vitro (Maja Smrekar). Premišljevanje nekakšnega novega sveta se očitno, to nam sporoča konferenca, težko legitimno razpre brez vključitve ekološkega vidika.
Drugačen pogled na temo
Za libanonskega arhitekta, umetnika in pisca Tonyja Chakarja pa tak nov svet sploh ni mogoč, dokler skupaj s sirsko uporniško skupino plakaterjev iz Kafranbela ne zavpijemo: »Dol s svetom, dol z vsem!« V predavanju Od-učenje, razveljavitev namreč na podlagi agnostične interpretacije Biblije, da prva ženska ni bila Eva, temveč Lilith, na povsem drugačnem izhodišču misli alternativno možnost civilizacije, ki ne temelji na »falogocentrizmu«, če si izposodimo francoske feministke. Ne nazadnje je Luce Irigaray Chakarjeva priljubljena referenca, pri kateri si izposodi alegorijo ženske vagine, ki »ni eno«, kar je tudi princip za ta drugačen svet, ki ni postavljen na ločitvi teme in luči, temveč vztraja v temi. Toda tema ni nič negativnega, je valilnica neskončnih možnosti. S strani tega komunikativnega, alegoričnega, a hkrati globoko filozofskega predavanja je prišel morda najbolj revolucionaren poziv celotne konference: Izgubiti moramo vsako upanje. Upanje vzdržuje status quo, odvrača nas od resnične bede zdajšnjega trenutka in hromi v nekakšni utehi, da bo bolje. Upanje je za kapitalizem najboljši proizvod.
Tudi bosansko-hercegovski aktivistično-umetniško-teoretski kolektiv Crvena je v »prikritem predavanju« Izredno stanje s pozivom k podpisu Deklaracije za osvoboditev vseh ljudi vsepovsod po svetu klical po neposredni akciji, ki naj bo celo militantna: vemo, kaj je treba storiti, zato bomo to storili ne glede na sredstva. Čeprav uporablja zelo očitno, že karikirano partijsko dikcijo, pa performans ni izpeljan tako, da bi ga lahko nedvoumno prebrali kot ironičnega.
Dogajanje skozi grafite
Za tuje goste in partnerje je bil na konferenci posebej informativen vodeni ogled ljubljanskih grafitov, tudi tistih majhnih, neopaznih, saj je precej dobro revidiral domače ulično-kulturne boje zadnjih nekaj let. Pripravila sta ga Mitja Velikonja s fakultete za družbene vede in Sandi Abram, ki grafite proučuje in tudi sicer organizira redna vodstva po ljubljanskih ulicah, kjer jih najdemo. Vsebine napisov ne ponujajo zgolj bogastva socioloških vsebin, ampak so tudi materialni dokaz aktualnih bojev, včasih pa razstava preprostih dovtipov vsakdanjih ljudi – in vse to je v akciji, kakršna je Človek, čuvaj svoje mesto, na udaru. Obhod se je predvidljivo končal v tovarni Rog, ki pa je bila na tak način kot zadnja utrdba upanja gentrificirana, čeprav je tokrat to na srečo storil kulturni kapital dotične konference.
