Voditelj Odmevov je za prva sogovornika dan po tragediji izbral zasebnega strokovnjaka za varnost in predstavnika policijskega sindikata. Že sam izbor pove, kako javna televizija gleda na dogodek: kot na varnostni problem. Rezultat ni izostal: strokovnjak je besedičil o oceni tveganja, pri čemer je reklamiral svoje usluge, med možnimi ukrepi pa naštel varnostnike in detektorje kovin, sindikalist pa je zahteval večje število policistov in neprebojne jopiče. Že naslednji dan je ista televizija posvetila dobršen del dnevnika prikazovanju oblačenja in slačenja neprebojnih jopičev, ki so jih pred nekaj meseci kupili v kočevskem zdravstvenem domu, vendar jih doslej niso uporabljali.
Izolski dogodek se dobesedno posmehuje takim priporočilom. Na primer, da bi bili vsaj na urgencah potrebni policisti: če zanemarim »malenkost«, da bi bilo za stalno pokrivanje te dejavnosti potrebno od petdeset do sto novih zaposlitev, je v izolski tragediji policist celo bil prisoten, za kar je plačal z življenjem. Nasilja, ki se odigra domala v hipu, ne more preprečiti niti deset policistov. Ali pa detektorji kovin, ki jih predlagajo tudi nekateri direktorji bolnišnic (in sindikalist Kuštrin): predstavljajte si vse zdravstvene ustanove, desetine njihovih vhodov in štirideset tisoč ljudi vsak dan – če gredo čez vhod samo enkrat. Ogromen strošek za opremo in še ena armada novih zaposlitev. Vse to pa bi bilo povsem brez haska, saj bi si morilec za svoje dejanje pač izbral drug kraj. Pa neprebojni jopiči: verjetno so ti jopiči koristni pri streljanju iz razdalje, ker zaščitijo velik del telesa, pri načrtovanem streljanju iz bližine pa si morilec lahko izbere drug življenjsko pomemben del telesa. Kar se je tudi zgodilo. Bodo v priporočila vključili tudi čelade?
Morbidno vprašanje: ali bi vam v primeru, da bi imeli orožje in bi se odločili, da tudi za ceno svojega življenja obračunate z določeno osebo, to lahko kdo preprečil? Vprašanje je retorično, odgovor je: seveda ne. Pa vendar nekateri menijo, da je to mogoče. Neki policijski šef je izjavil, da bodo storili vse, da bodo v prihodnje take dogodke preprečili. Identičen stavek je ponovil tudi predsednik vlade.
Povsod po svetu je v zdravstvu nasilja veliko, vendar gre v večini primerov za besedne izpade in grozeče telesne gibe. Statistike v različnih državah so si dokaj podobne in kažejo, da že v enem letu doživi take oblike nasilja večina zdravstvenih delavcev. Dogajajo pa se tudi v obratni smeri: nekateri menijo, da jih je celo več, vendar pogosteje ostanejo zamolčane. Na srečo je fizičnega nasilja mnogo manj, sploh pa ubojev: v ZDA, kjer je prebivalstvo malodane do zob oboroženo, so (po nepreverjenem viru) v desetih letih bolniki umorili petnajst zdravnikov.
Ti podatki me spominjajo na nasilje v družinah, samo da je stanje tam hujše. Kolikokrat na leto, mesec ali dan zagrozite članu svoje družine s telesno kaznijo, celo z ubojem, ker ste jezni nanj ali na ves svet? Tudi to se šteje za nasilje, čeprav grožnje nikoli ne bi uresničili. Zakaj toliko državljanov nasprotuje prepovedi telesnega kaznovanja otrok?
Klicu po večji varnosti je sledilo iskanje razloga za morilčevo dejanje. Nastopila je neizogibna trojka: predsedniki zdravniške zbornice, sindikata in zdravniškega društva, ki so izjavili, vsak na svoj način, da je tragedija zgolj kulminacija slabih razmer v zdravstvu, zlasti nesprejemljivo dolgih čakalnih dob. Kriva je zdravstvena politika, dogodek pa je bil skorajda pričakovan in se utegne ob nespremenjenih razmerah še ponavljati. Ta zloraba ni skoraj nič manjša kot tista s strani desne politike, ki je za dogodek obtožila varnostno službo v komunističnem režimu. Mimogrede: morilci zdravnikov v drugih državah kot motiv neredko navajajo zdravnikovo odgovornost za smrt svojca ali slabo zdravljenje lastne bolezni. Pa tudi ta motiv ne pomaga pri iskanju pravega vzgiba za tako strahotno dejanje: zakaj potem ogromna večina ljudi niti ob najhujših stiskah in razočaranjih ne dvigne roke na sočloveka?
Povod za iskanje krivca in za klice po večji varnosti ob enkratnem nepredvidljivem dogodku tiči v usmerjenih interesih posameznikov in skupin državljanov: političnih strank, sindikatov, strokovnjakov za varnost in proizvajalcev opreme. In kar je najbolj skrb vzbujajoče: v interesu tistega dela politike, ki si prizadeva vzpostaviti represivno družbo.
Če stopnja izražanja »lažjega« nasilja napoveduje verjetnost težjega nasilja, vključno z uboji, bo detektorje kovin težko omejiti samo na zdravstvene in druge javne ustanove. Postaviti jih bo treba pred vsako vaško krčmo in pred vhod na vsak športni dogodek in javno veseljačenje. Najbolje povsod. Kar pa se neprebojnih jopičev tiče, naj jih ženske in otroci nosijo doma, moški pa jih edinole tam lahko slečejo.
