Skratka, še tako skrbno načrtovani urniki se tudi pri najbolj discipliniranih ljudeh začenjajo rušiti prve dni avgusta, temu primerno pa se povečuje tudi panika. Za nameček nas v tem obdobju med pošto dosežejo tudi polletna poročila slovenske agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS) in nekaterih drugih evropskih raziskovalnih agencij oziroma vladnih odborov za raziskovanje (in tehnologijo). In najslabše, kar v tem trenutku lahko naredimo, je, da začnemo ta poročila brati in med seboj primerjati. Sam sem naredil prav to napako in eden od rezultatov je tudi ta prispevek, v katerem primerjam položaj raziskovalcev v Sloveniji in Avstriji.
Za primerjavo med poročilom slovenske in avstrijske agencije sem se odločil tudi zato, ker slednje ponuja tudi precej izčrpen opis stanja v Švici. Avstrijci namreč že nekaj let merijo svoj (ne)uspeh na znanstvenem področju prav po Švicarjih in skrbno primerjajo (proračunske in gospodarske) izdatke za ta resor. Ena prvih stvari, ki pade v oči, je že sam odnos do raziskovanja, ki se kaže v tem, da izdatke zanj razumejo kot investicijo v razvoj. Pustimo ob strani, da poročilo podpišejo tudi podpredsednik vlade, ki je ta hip tudi minister za znanost, raziskovanje in gospodarstvo, minister za finance in ministrica za promet, inovacije in tehnologijo. Raje se posvetimo primerjavi, pri čemer je za lažje razumevanje tega, kaj se je v preteklih 25 letih na tem področju zgodilo v Sloveniji, treba najprej izpostaviti dve dejstvi.
Prvič, kmalu po osamosvojitvi je prva vlada RS v svoji nekritični zagledanosti v neoliberalne paradigme neposrečeno kopirala del sistema iz ZDA in Zahodne Evrope. Neposrečeno zato, ker je prvi minister za znanost (dr. Peter Tancig) financiranje vseh tipov raziskav preusmeril na letni razpis, obenem pa mu ni uspelo zagotoviti niti približno dovolj sredstev za njihovo izvedbo. Ali rečeno preprosteje: veliko večino denarja smo si raziskovalke in raziskovalci od takrat naprej morali zagotoviti prek razpisov, ki – mimogrede – niti dve leti zapored niso bili objavljeni v približno istem času.
Drugič, razen v okleščenih mandatih ministrov Golobiča in Gabra raziskovalno delo nikoli ni bilo razumljeno kot poudarjeno razvojna prioriteta, sredstva zanj pa kot naložba. In to kljub dejstvu, da smo imeli v Sloveniji že v času SFRJ veliko sposobnih raziskovalk in raziskovalcev, ki so se na različnih inštitutih, (dveh) univerzah in uspešnih razvojnih oddelkih ter v laboratorijih različnih podjetij dokopali do vrste izvirnih rešitev in novih spoznanj. Skratka, problem nikoli ni bil v ljudeh, ki »delajo« znanost, temveč v ljudeh, ki bi to delo morali omogočiti, organizirati in regulirati.
In prav to je ena največjih zapravljenih priložnosti zadnjih 25 let. In ne gre le za višino porabljenih sredstev za znanost, temveč tudi za nedomišljen način delitve denarja, ki ne upošteva heterogenosti dejavnosti, ki jo financira.
Z eno potezo oziroma z enim zakonom smo v isti koš zmetali nanotehnologijo in pravopis, robotiko in umetnostno zgodovino … Podobno kot na nekaterih drugih področjih smo tudi na tem ostali izvirni, obenem pa ganljivo nesamozavestni. V nasprotju s političnimi elitami v Avstriji, na Nizozemskem, Danskem, Poljskem, Češkem … so se vsi slovenski politiki in političarke (z redkimi izjemami) na vse kriplje upirali spoznanju, da so raziskave predpogoj vsakršnega razvoja. Po drugi strani so si odgovorni na ministrstvih, ki so gostila znanost, sistematično zatiskali oči pred neposrečeno privatizacijo visokega šolstva in naraščanjem navideznih raziskovalnih skupin v »gospodarstvu«. Drugače si namreč ni mogoče razlagati dejstva, da imamo danes (na papirju) kar dobrih 14.000 raziskovalk in raziskovalcev, zaradi česar slovenska raziskovalna pokrajina vse bolj spominja na italijansko inflacijo ustanov, ki se vse po vrsti imenujejo instituto ali laboratorio (mimogrede, še najbolj mi je všeč »laboratorio di salumi«), v katerih dela cela vojska ljudi, ki se med seboj spoštljivo naslavljajo z dotore …
Druga boleča primerjava je primerjava števila raziskovalcev. Švica jih ima v evidenci namreč skoraj natanko toliko kot Slovenija.
Ali zdaj razumete, zakaj so mednarodne primerjave koristne? In boleče? A to še zdaleč ni vse. Prej ko slej je treba priti tudi do denarja.
Sodeč po poročilu ARRS je slovenska vlada iz državnega proračuna za raziskave namenila dobrih 130 milijonov, švicarska pa 950 milijonov evrov. V Švici živi osem, v Sloveniji dva milijona prebivalcev. Razmerje je torej 1 : 4. Če to prevedemo v sredstva, ki jih v znanost investira Švica, in denar, ki ga za znanstvenike porabi Slovenija, ugotovimo, da Slovenija za silo presega dobro polovico vloženih sredstev – glede na število prebivalcev, seveda. Brez dvoma bo kdo ob tej primerjavi skomignil, češ, Švica je nekaj povsem drugega; njen geostrateški položaj, zgodovinski razvoj, tradicija … Vse to je res, res pa je tudi, da švicarsko gospodarstvo za raziskave nameni še dodatnih 30 milijard evrov (37 milijard švicarskih frankov), od tega 20 milijard frankov zunaj Švice. Trideset milijard …!
K temu ne prištevam sredstev komisije za tehnologijo in inovacije (kaj je že to?), ki so leta 2014 znašala 127 milijonov evrov oziroma malo manj, kot smo pri nas namenili za vse raziskave skupaj.
In kdo je o tem odločal in odločil? Poleg poslank in poslancev, ki so potrjevali vsakokratni predlog proračuna, so, sodeč po pristojnostih, to predvsem vsakokratne članice in člani Vlade RS, v prvi vrsti njen predsednik, finančni minister in ministrica za raziskovanje, znanost in šport. Zanimivo pri tem je med drugim tudi to, da so vse za znanost pomembne izvršilne politične položaje (predsednik državnega zbora, predsednik vlade, ministrica za znanost, minister za finance) do nedavnega zasedali oziroma še zasedajo ljudje, ki se sicer radi predstavljajo tudi kot raziskovalci. Predsednik Vlade RS v svoji uradni predstavitvi kar nekaj besed nameni svoji nekdanji univerzitetni in raziskovalni karieri.
Svetlobna leta med Avstrijo in Slovenijo
A vrnimo se nazaj k naši primerjavi. Slovenska vlada je raziskovanju v preteklem letu (2015) namenila toliko denarja, kot je avstrijska zagotovila enemu samemu inštitutu (Austrian Institute of Technology). Avstrijska vlada se ukvarja z Brain Gain (v prevodu bi rekli možgansko obogatitvijo oziroma privabljanjem možganov) in v skladu s tem razmišlja, kako bi privabila kvalificirane raziskovalke in raziskovalce iz tujine, slovenska se izgublja v neproduktivni razpravi o begu možganov (Brain Drain) oziroma odhajanju najboljših znanstvenikov v tujino; med drugim tudi v Avstrijo in Švico … Drugo bogokletno primerjavo predstavlja financiranje znanega nemškega inštituta Max-Planck (Max-Planck-Gesellschaft), ki je iz zveznega proračuna v preteklem letu (2015) dobil 1,7 milijarde, v celoti pa več kot 2,1 milijarde evrov …
In dovolite, da ponovim še enkrat: v razpravi o razmerah v slovenski raziskovalni sferi ne gre samo za primerjavo sredstev, čeprav so ta prav tako pomembna, temveč tudi za odnos do raziskovane dejavnosti na splošno. In tu ne govorim samo o odnosu, ki ga imajo do tega resorja tiste znanstvenice in znanstveniki, ki ta hip gostujejo v politiki, temveč za odnos vseh političnih elit in vplivnejših medijev v državi. Slednji se pri vsakem posamičnem škandalu (ki ga pogosto zakuhajo tisti znanstveniki, ki se podajajo v politiko) namreč zelo radi zgražajo nad potratnim javnim sektorjem, v katerega (za zdaj) spada tudi raziskovanje.
Temu obvezno pritegne vrh Gospodarske zbornice, katere predstava znanosti se začne in konča pri aplikativnih raziskavah. Kot da ne bi nikoli slišali za prizadevanja svojih avstrijskih kolegov, ki jim podobna posploševanja ne pridejo na misel. Nasprotno, tako kot članice in člani Sveta za raziskovanje in tehnološki razvoj vedo, da je konkurenčno gospodarstvo neločljivo povezano s temeljnim raziskovanjem, zato podpirajo predlog članic in članov sveta, da mora Avstrija do leta 2020 vlaganja za znanost in tehnološki razvoj z aktualnih 2,99 odstotka bruto družbenega proizvoda povečati na 3,76 odstotka …
Za lažjo predstavo o odnosu politike do raziskovanja naj na tem mestu povzamem še sklepno misel predsednika Sveta za raziskovanje in tehnološki razvoj, dr. Hannesa Androscha, ki je v prispevku za Europäische Rundschau (četrtletnik za politiko, gospodarstvo in novejšo zgodovino, letnik 44, 2016, št. 1) zapisal, da je le s povečanjem sredstev za raziskovanje mogoče oblikovati »odgovorno znanstveno politiko«, ki si mora prizadevati za »debirokratizacijo upravljanja« in s tem pripomoči k »napredovanju univerz« ter celotne »raziskovalne pokrajine«. Skratka, medtem ko pri nas vodilni politiki skušajo radikalno zmanjšanje proračuna za raziskave (25 odstotkov v zadnjih štirih letih) maskirati z minimalnim povečanjem v zadnjem letu, njihovi kolegi v Avstriji razmišljajo, kako bi »osvobodili Prometeja«. Aktualna prizadevanja za povišanje raziskovalnih sredstev (najmanj 400 dodatnih milijonov do leta 2020) in izboljšanje pogojev za raziskovalno delo namreč nosijo simboličen naslov Prometej 4.0.
Vendar pa s predstavljanjem številk primerjave žal še ni konec. O ambivalentnem odnosu slovenske politike do znanosti ne nazadnje priča tudi poimenovanje in sestava slovenskega Sveta za znanost in tehnologijo. Po prebivalcih petkrat manjša Slovenija je v zadnji Svet za znanost imenovala 23 članic in članov, Avstrija 8. Avstrijski Svet se imenuje Svet za raziskovanje in tehnološki razvoj, slovenski pa Svet za znanost in tehnologijo. V prvem primeru gre za natančno poimenovanje dejavnosti in cilja, v drugem za splošno ime sektorjev. Na videz majhna razlika pomeni veliko. Podobno kot primerjava med državama.
Kljub rastočemu populizmu in slabo zakritemu rasizmu dela avstrijske politične elite je avstrijska politika, vsaj kar se tiče raziskovanja, še vedno svetlobna leta stran od slovenske, ki jo je v enem svojih zadnjih intervjujev posrečeno opisal gledališki režiser Vito Taufer. Razen redkih svetlih trenutkov imamo v Sloveniji resnično opravka z »najcenejšo možno demagogijo političnih strank, ki (…) svoje programe vedno bolj gradijo na izključevanju, lažeh, manipulacijah, kulturnem poneumljanju (ter) butalsko grotesknostnem (in) brezobzirnem boju za oblast«.
Oto Luthar, direktor ZRC SAZU in raziskovalec
