Med iskanjem novih poletnih dogodivščin prav gotovo velja na seznam umestiti tudi Čateške toplice, zdraviliškoturistično in rekreacijsko središče, kamor sem se prejšnjo soboto z družino podala tudi sama.
Terme Čatež, ki ležijo na jugovzhodu Slovenije ob kraju Čatež ob Savi, so največje slovensko naravno zdravilišče. Ponašajo se s pestro in široko turistično ponudbo, kar jih umešča med privlačne evropske turistične cilje. Termalne vrelce ob sotočju Save in Krke, ki spadajo med najtoplejše v Sloveniji, so odkrili že leta 1797 in domačini so kaj kmalu ugotovili, da voda čateških vrelcev blagodejno vpliva na dušo in telo.
Mi smo se bolj kot zdravilnih učinkov nadejali obilice vodne zabave in adrenalinskih spustov po toboganih. Ko smo prispeli, je sonce že močno pripekalo, tako da smo razmišljali samo še o prijetni osvežitvi v bazenu.
V termalnem raju še posebno uživajo otroci
Parkirni prostor, ki je brezplačen, smo našli brez težav, in se nato podali do vhoda, kjer smo za dve vstopnici za odrasle odšteli 30 evrov, za otroke do 4. leta je vstop brezplačen. Vstopnina je med tednom cenejša in vas bo stala enajst evrov. Ko smo vstopili, sta nas pričakala vriskanje in smeh otrok na gusarskem otoku. V iskanju primernega prostora smo šli naprej in z vsako naslednjo vodno atrakcijo se je sinovo navdušenje samo še stopnjevalo ter kmalu zajelo tudi naju. Pot nas je vodila mimo olimpijskega bazena, v katerem je voda nekoliko hladnejša, našo pozornost pa je ponovno pritegnil živžav v otroškem vodnem parku, kjer je voda nizka, vsa igrala in tobogani pa so primerni za otroke, ki se lahko v varnem okolju predajajo vodnim vragolijam.
Mimo njega se vije tako imenovana počasna reka, po kateri je na obročih plula vrsta domačih in tujih obiskovalcev, ki so se sproščali ob lahkotnem pozibavanju. Ko smo prispeli do največjega sistema toboganov, smo v njegovi bližini med Nemci, Italijani in rojaki s Koroškega našli kotiček zase, odvrgli oblačila, se namazali s kremo za sončenje ter začeli uživati.
Drče, tobogani in druga vodna zabava
V bližini smo odkrili bazen z valovi, a so nas poleg toboganov, kjer je bilo za adrenalinski užitek treba zaradi gneče nekoliko počakati, najbolj prevzele vodne drče, ki jih najdemo na koncu bazenskega kompleksa. Kljub dobršnemu številu navdušencev nad drčanjem se na spust ni dolgo čakalo. Vse je potekalo gladko in hitro, vzdušje je bilo enkratno in k počitku nas je prignala šele lakota. Naglo smo se obrisali in se odpravili k najbližjemu lokalu, ki je ponujal tudi hrano. Za girice in piščančje ražnjiče smo odšteli nekaj manj kot 12 evrov. Hrana torej ni predraga, le čakati je treba nanjo kar nekaj časa. Morda velja omeniti, da boste večjo ponudbo našli v restavraciji ob olimpijskem bazenu.
Po nekajurnem spuščanju po toboganu in drugih vodnih vragolijah smo sklenili, da je vodne avanture za en dan dovolj, počasi pa se je v nas prikradla tudi utrujenost. Na poti do avtomobila smo se ustavili še v slaščičarni Urška, se posladkali s čateško rezino, nato pa stopili še do turističnoinformacijskega centra, ki je ob slaščičarni.
Od športnih aktivnosti do kulinaričnih užitkov
»Čeprav občina Brežice, če ne štejemo Čateški toplic, ni znana kot močan turistični cilj, je njena ponudba precej bogata. Pohvalimo se lahko z vinskim turizmom, zanimive so repnice na Bizeljskem, ljubiteljem dobre hrane pa priporočamo obisk katere od turističnih kmetij z odlično lokalno pridelano hrano. Podgorjanska in Bizeljsko-sremiška vinska cesta s prijaznimi domačijami in vinotoči posamezniku prav gotovo pričarata čudovito gastronomsko doživetje. V naši občini bodo na svoj račun prišli tudi vsi ljubitelji športnih in rekreacijskih aktivnosti, saj je izbira kar pestra. Obiskovalci se lahko odločijo za pohodništvo in se recimo vzpnejo na bližnjih hrib Šentvid, kjer bodo pri cerkvici sv. Vida lahko uživali ob čudovitem panoramskem razgledu na mesto Brežice, ali pa odkrivajo lepote naše občine s kolesom. Urejene so štiri steze, ki se med seboj razlikujejo po dolžini in težavnosti, zato so primerne tako za zahtevnejše kot tudi za rekreativne kolesarje. Poti vodijo po manj prometnih cestah, hribih in dolinah, mimo bogate naravne, kulturnozgodovinske in etnološke dediščine občine Brežice. Na Čatežu ob Savi pa se od kmetije Zevnik na ogled okolice lahko podate tudi s konji. Pri nas so prav tako dobrodošli ljubitelji golfa, ki jih napotimo na golf igrišče pri gradu Mokrice, kjer se po dobri igri lahko okrepčajo v vrhunski grajski restavraciji,« nam prijazno razloži Žiga Petelinc iz tamkajšnjega TIC in doda, da navdušencem nad vodnimi aktivnostmi priporočajo wakeboarding ali supanje (veslanje na vodi stoje) na jezeru na Borštu. S supom se je možno popeljati tudi po reki Krki, po kateri se lahko spustite tudi s kanujem ali kajakom. »V občini Brežice imamo štiri gradove, največji je v Brežicah, kjer domujejo bogate zbirke Posavskega muzej Brežice. Ogleda vredno je tudi staro mestno jedro. Brežice, ki sodijo med starejša slovenska mesta, imajo bogato zgodovino.«
Pestra zgodovina mesta na brežcu
Brežice so zrasle ob gradu, ki so ga na vzpetini na levem bregu Save najverjetneje v 12. stoletju sezidali Salzburžani. Kraj se prvič omenja leta 1241 kot Rein, kar v slovenščini pomeni breg. Tudi ime Brežice izvira iz besede breg, brežec. Zgodovina mestu ni prizanašala: ob koncu 15. stoletja je tu pustošil madžarski kraj Matija Korvin, znan tudi kot kralj Matjaž, v času turških vpadov je bilo tako mesto večkrat požgano in oplenjeno. Bile pa so tudi prizorišče kmečkih uporov, leta 1515 sta pogorela tako mesto kot grad. Tega so obnovili in utrdili z vogalnimi stolpi in tako je kasneje edini v Posavju kljuboval napadom upornih kmetov med hrvaško-slovenskim uporom leta 1573 pod vodstvom Matije Gubca.
Morda velja kot zanimivost omeniti tudi, da je bilo tu v novem veku, v času, ko so Brežičani živeli predvsem od trgovine in prometa, živahno rečno pristanišče. Struga reke Save je nekoč tekla tik ob mestu, mimo gradu, in je tako stoletja narekovala pozidavo mestnega naselja. O zgodovini in življenju ljudi na tem območju pričajo tudi manjši muzeji in zbirke v okolici: etnografska zbirka, kovaški in lovski muzej pa zbirka starin....
Žiga nas je s predstavitvijo zgodovine in aktivnosti v brežiški občini tako navdušil, da smo pozabili na utrujenost in se odločili, da izlet nadaljujemo. Razmišljali smo, da bi se z brodom podali po Savi v Mostec, rojstni kraj znanega slovenista Jožeta Toporišiča, in se okrepčali pri Krulcu, najstarejši gostilni v Posavju, kjer, kot pravi legenda, je obedoval celo Matija Gubec, ki se je v času kmečkih uporov mudil v teh krajih. Ali pa bi si v brežiškem gradu ogledali najlepšo dvorano z baročnimi posvetnimi poslikavami v Sloveniji. Ker imajo za nas gradovi poseben čar, smo se podali na ogled Posavskega muzeja.
Zgodbe o ljudeh, delu, prazniku, umetnosti, vojni in miru
Ogled muzeja je v poletnem času možen od torka do nedelje v času med 10. in 20. uro, v nedeljo pa od 13. do 16. ure. Za vstopnino boste odšteli tri evre, upokojenci, študentje, dijaki in osnovnošolci le dva evra, na voljo pa je tudi družinska vstopnica za šest evrov. Še pred ogledom zbirk nas je povsem prevzela muzejska trgovinica, mene z nakitom, sina pa je bolj navdušila sestavljanka z motivom rimske štirivprege. Še posebno me je pritegnila medeninasta zapestnica, zanjo sem, skupaj s prstanom, odštela osem evrov. »Zapestnico so v muzejski konservatorsko-restavratorski delavnici izdelali naši mojstri, ki jih je navdihnila brezčasna lepota prazgodovinskega okrasja. Podoben nakit, sicer iz zlate pločevine, so izdelovali mojstri torevti v starejši železni dobi, kar dokazuje tudi najdba iz 7. stoletja pred našim štetjem v Sajevcih,« je povedala prijazna gospodična, ki nam je med zanimivim pogovorom zaupala, da muzej obišče tudi veliko tujih gostov, v zadnjem času zelo veliko Izraelcev, sicer pa veliko Nizozemcev in Italijanov.
Na željo vas bo skozi zbirke popeljal muzejski vodnik, mi smo se odločili, da se na ogled, opremljeni z brošurami, podamo sami. Pot nas je vodila skozi 30 razstavnih prostorov, v katerih je predstavljena dediščina Posavja od najstarejših dni pa vse do danes. Še posebno nas je navdušila viteška dvorana, ki velja za edinstven primer baročnega posvetnega stenskega slikarstva na Slovenskem. Z Apolonom, Marsom, Pozejdonom, Zevsom in Hefajstom smo za trenutek vstopili v čisto drug svet, svet antične mitologije. Z mitologijo pa je povezana tudi zanimiva ambientalna postavitev priznanega kiparja Mirsada Begića v prostoru na drugi strani grajskega dvorišča, nasproti vhoda v muzejske zbirke. Nemi Veliki čuvaj je priča sarkofagov, tumb in ladij, saj skulptura predstavlja tudi vrata in krmila ladje, prehod življenja v onostranstvo, v Had, v zagrobno eksistenco.
V staro mestno jedro na najboljši sladoled na svetu
Polni vtisov smo razmišljali, ali naj se podamo skozi park, kjer so otroška igrala, do Mladinskega centra, ki se ponaša z bogato ponudbo piva, na voljo je namreč več kot sto vrst, ali pa naj se sprehodimo skozi staro mestno jedro. Vedeli smo, da v mestu ponujajo odličen sladoled, zato smo se podali po Ulici stare pravde, ki je prav gotovo ena najlepših, če ne že kar najlepša ulica v mestu, mimo Vodovodnega stolpa, ki je postal simbol mesta, do Splavarja, restavracije, kjer smo si privoščili najboljši sladoled na svetu: malino s čokolado. Omeniti velja tudi sivkin sladoled, letošnjo novost.
Ob sladoledu smo strnili vtise in sklenili, da bomo svojo avanturo v prihodnje prav gotovo ponovili. Strinjali smo se, da bi bilo doživetje zagotovo še večje, če bi bivali v gusarskem zalivu ali pa indijanski vasi, ki sta ena od možnosti nastanitve v Termah Čatež. Vsekakor občina Brežice ponuja veliko več, kot je mogoče videti in doživeti v enem dnevu, in mogoče svoj naslednji obisk združimo s kakšno od prihajajočih prireditev. Informacije o prihajajočih dogodkih v brežiški občini boste našli na lepo urejeni spletni strani www.dicoverbrezice.com, kjer lahko izveste vse o tamkajšnjih znamenitostih, nastanitvah in drugem.
